Emfizemina piščal

eMFIZEMINA-P-34-pw

 

Založba VED, 2015                       Naročite knjigo!

Ko ištambulskemu kantavtorju iz leta 895 pred našim štetjem, ki nastopa s pojočo kačo in se po dolgoletnem delu ravnokar uveljavi v pop mainstremu, skrivnostno umrejo soproge, mora izginiti, dokler se stvari ne pojasnijo in umirijo. Njegov mecen ga pošlje na varno k svojim sorodnikom, vendar se namesto tega znajde v novodobnem grofovskem mestu ob reki, sicer ujetemu med več stoletij, kjer vlada grof Ulrih Brez Glave, upirajo se mestni kipi, pa tudi sicer se marsikaj dogaja. Prišlek je grofu všeč, a to še ne pomeni, da so njegove težave rešene; preteklost mu namreč sledi tudi skoz časovno zanko.

Bil sem ravno kislega mleka srebal za popoldansko kosilo, pa spodaj naročil, naj me nihče ne moti. Imel sem že dovolj trkanja na vrata, vsi so kar prihajali: najprej čudak v halji, potem silak, ki me hoče zravnati s stropom, kar naprej neka sila. A ni hudič, da je potrkalo, ko sem jel srebati še zadnji gurk!

»Kdo je?«

»Sobna postrežba!«

»Stran ali pa spustim nad vas kačo!«

»Hej, saj si menda božji!«

»Kako?«

»Odprite vendar!«

»Stran, ali pa zasika kača!«

Komajda sem izgovoril te besede, že so padla vrata. V sobo so vstopili štirje bronasti osebki in me postrani gledali.

»Ne marate kipov, kaj?«

»Nič nimam zoper njih,« sem dejal, »le malico bi rad pojedel v miru!«

»Zdaj ni časa za malico, dogajajo se stvari!« je spregovoril ženski kip. »Slišali smo, da ste zavrnili ponudbo, da bi podpisali pogodbo z zastopništvom Pilat!«

»Res je!«

»Tudi Barabo ste pregnali!«

»Res je!«

»Pojočo kačo imate!«

»Res je!«

»Imate radi poezijo?«

»Nekaj je celo pišem!« sem odvrnil. »Vsaj tisto, kar izvajam svojega avtorskega!«

»Slišali smo, da imate stalni angažma tule spodaj!«

»Res je!«

»Pa vam je to dovolj?«

»Nič mi ne manjka! Hrano imam, postelj tudi, nekaj dobim celo denarja …«

»Vi ste pa pravi proleter!« je vzkliknil najvišji kip. »Bi pomagali sočloveku v nevolji?«

»Če bi se dalo …« sem začel, a me je spet prekinil ženski kip.

»Ste srebali kislega mleka za popoldansko kosilo?«

»Saj sem povedal, da malicam!«

»Naročite še štiri porcije sem gor v sobo! Žal mi je, da vam kratimo mir, a zadeva je pomembna! Ste bili kdaj kip?«

»Ne!« sem kratko odvrnil.

»To vse pojasni!« je rekel ženski kip. »No, če bi bili, bi bili veseli, če bi vas kanili pretalit?«

»Ne vem, bi-li bil vesel ali žalosten,« sem odvrnil. »Nisem kip!«

»Postavite se vendar v vlogo kipa, bes vas lopi, saj vendar niste voda!« se je oglasil najmanjši kip, ki ni premogel spodnjega dela telesa, ampak je hodil s podstavkom. »Nimamo časa, da bi vam dopovedovali!«

»Je morda J. K. že bil pri vas?« se je oglasil najmanjši kip.

»A oni tip v halji?«

»Ja, z dvanajstimi mandeljci!«

»Bil, ponujal se je za predskupino!«

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja