TRIDESET DNI – pesmi v spomin Chucku Berryju

SZ Čeljust, 2017

CHUCK BERRY (1926-2017)

V 91. letu starosti je 18. 3. 2017 odšel eden najvplivnejših glasbenikov 20. stoletja, mož, ki ga glasbena zgodovina uvršča med ključne utemeljitelje nove zvrsti, ki se je uveljavila sredi petdesetih let 20. stoletja kot hibrid ritma in bluesa ter countryjevske glasbe. Rokenrolu so dušebrižniki svojčas prisojali značaj potrošne glasbe za najstnike, a čas je pokazal drugače, in Charles Edward Anderson Berry is St. Louisa v ZDA je bil med tistimi redkimi glasbeniki iz petdesetih let, ki so ugotovili, da tudi v popularni glasbi ne gre brez intelekta, kar je pozneje v šestdesetih s svojimi deli dokončno dokazal Bob Dylan.  

Ob smrti Chucka Berryja se je veliko pisalo o njegovih pionirskih kitarskih prijemih, kako je denimo znal prepoznati učinkovitost kitarskega rifa in ga v svojih pesmih tako umeriti, da je postal glavna značilnost njegovega zvoka, posledično pa osrednji in najpomembnejši zvočni epiteton rockovske glasbe nasploh. S svojo odrsko persono je ustoličil tudi lik priljudnega, a brezkompromisnega rokerja, ki je med drugim navduševal s t. i. »račjo hojo« in od svojih spremljevalnih zasedb nenehno zahteval spontanost in prilagodljivost. Bil je tudi prvi popularni temnopolti izvajalec, ki je zaradi sumljivih organizacijskih praks v tedanjih Združenih državah honorar za nastope zahteval vnaprej in v gotovini. Najbolj pomembno pa je bržčas njegovo avtorsko delo, ki mu je še danes težko najti vzporednice, saj je, v letih svojih največjih uspehov že zdavnaj ne rosno mlad, znal pisati pesmi, ki so nagovarjale najstniško občinstvo, a ga niso podcenjevale, ampak jim z duhovitimi besednimi igrami in spretno dikcijo pripovedovale zgodbe, ki niso bile zgolj skupek onomatopeje, pač pa v najboljših primerih skorajda kratki filmski odlomki iz njihovega vsakdana. V podobju rokenrola je za vedno ustoličil tipično najstniško zabavo: avtomobile, dekleta in dobro počutje v soboto zvečer, vendar hkrati tudi odgovornost, ki jo nosijo mladi: šola, služba in posledice, če preveč skrenejo z začrtanih poti. Leta 1955 je pri čikaški založbi Chess, vidni bluesovski založbi, izdal malo ploščo s pesmijo Maybellene, ki je s svojim avtomobilističnim podobjem že kar takoj usekala »in medias res« Chuckovega avtorskega značaja. Sledile so pesmi, ki dandanes sodijo v vsak abecednik rocka, med njimi Roll Over Beethoven (1956), Too Much Monkey Business (1956), School Day (Ring! Ring! Goes The Bell) (1957), Rock And Roll Music (1957), Sweet Little Sixteen (1958), Johnny B. Goode (1958) in Memphis, Tennessee (1959). Po nekerih neljubih zapletih z zakonom se je Berry leta 1963 vrnil na sceno in v naslednjih dveh letih nanizal še nekaj uspehov, med njimi so pesmi You Never Can Tell, No Particular Place To Go in Nadine. Preostanek desetletja je redno snemal in nastopal, v sedemdesetih pa s pesmijo My Ding-A-Ling (1972) prvič in zadnjič dosegel sam vrh Billboardove lestvice malih plošč. Po letu 1979 dolga leta ni snemal studijskih albumov z novo avtorsko glasbo, je pa nastopal, prejemal nagrade za svoje dosežke in lani jeseni objavil novico, da se pri devetdesetih umika v pokoj z zadnjim studijskim albumom, ki je z naslovom Chuck izšel junija letos.

Pričujoča knjižica ponuja avtorske pesmi, opremljene z naslovi njegovih singov iz obdobja 1955-60, iz časa njegovega avtorskega in komercialnega vrhunca torej. Vsebina je sodobna, nadrealistična in medbesedilna, vseskozi pa z naslovi iz petdesetih let skuša kukati v naš čas šestdeset let pozneje, s spoštovanjem do staroste, brez katerega bi (rokerski) pesniki sodobnosti bržčas težje segli po Nobelovi nagradi za literaturo ali pa bi nanjo morali še počakati. Poklon torej mojstru!

MATEJ KRAJNC, junij 2017

LITTLE QUEENIE

počistite neseser! jutri
začnemo s kronanjem. in
če boste preglasni, pošljemo
peteline nad guvernanto.
telovadba pri odprtem
oknu? bi radi končali kot
polkovnik kattycat? in
drzna glasba pred osmo
zjutraj?

BACK IN THE U.S.A.

na letališču se ne bom sprl. ko
bojo name poslali komarje, ne
bom zbežal. new orleans, kje
si, kje si, satchmo? z veseljem
bom spet nastopil s teboj, kid
ory. potem bom legel in zaspal.
lepo je, da si spet doma, pravi
sugar pie desanto. damn right,
ji pritrdim, ampak komarjev
se ne bom tako zlahka znebil,
vsaj brez mreže ne. brez stripov
še manj.

MEMPHIS, TENNESEEE

carl lee perkins, poglej čez
mogočno reko. kaj se dogaja
onkraj? onkraj je arkansas,
pravi carl in vidi johnnyja
casha, kako skupaj z mamo
poje uncloudy day. potem
gresta oba delat kariero in
ko carl zažene steklenico
v reko, se vse nekako uravna.
ne morem pa dobiti zveze, kaj
je narobe s temi operaterji?
vsi v zelenem …