Verzi s popustom

verzi

SZ Čeljust, maj 2017

 

Aristokratska tišina z avenije Talbot

je legla z mano,

povsem neoblečena,

povsem prepuščena,

kot že malce otopela srna,

vajena presenečenj.

Vprašal sem jo: kaj boš z menoj?

in prijel kitaro, ki je slonela ob vzglavju,

da bi nanjo odbrenkal

hitro odhodnico.

A ona je legla na bok,

počasi pomežiknila mojemu začudenju

in zunaj je zarohnel veter

in ničesar več nisem čutil.

Sumim, da se je zgodil holokavst

nad mojim telesom,

a nisem prepričan.

Marsikaj lahko predvidevam,

le takšne miline nikoli več.

Zbudil sem se sam

v primežu bournemouthskih tkanin

in kitara je bila ob postelji

prislonjena tako,

da se je verjetno razglasila.

Moje delovne mize se ni nihče dotikal,

vsi papirji so bili še prav tam,

kjer sem jih pustil

prejšnji večer,

ko sem legel

in je aristokratska tišina z avenije Talbot

legla z mano.

Na omari pri postelji

pa sem pogrešil prstan,

poceni bižuterijo,

kupljeno v eni od mestnih trgovin:

oj, znamenita bournemouthska bižuterija,

prstani za pet funtov,

za pet funtov preveč!

Vstopila je deklica,

ogrnjena v nočno haljo,

nikoli prej je še nisem videl.

Ni bila silno lepa,

je pa bila oborožena

s sarkastičnimi orožji.

Vprašala me je: kako ti je všeč

bournemouthska tkanina?

Rekel sem ji: pojdi proč,

njeni zobje te bodo ukleščili,

kaj ne vidiš kako nemočno ležim,

kako me je orobátila angleška tišina,

kako čuden postajam iz trenutka

v trenutek?

To je zato, ker imaš mišice iz poceni veleblagovnic, je zavzdihnila

in odgrnila odejo

in bournemouthsko tkanino,

potem pa me brez besed

premerila z očmi

in rekla: vstani,

razvezal mi boš haljo

in na gramofon dal

Uncle Meat,

kajti zapisano je,

da boš ležal v tej sobi,

da bo tvoja kitara prislonjena,

miza nedotaknjena,

na omari pa ne bo več prstana.

Kaj bi tisto, sem dejal,

nekoliko negotov,

tisto je poceni roba

iz mestne trgovine.

Nisi kriv, ker tako misliš, je dejala deklica

in iztegnila obe roki,

da bi se ju oprijel

in vstal.

Moj oče je zgradil to hišo,

je šepnila,

tudi to sobo je opremil,

vse je natančno izračunal.

In tako zmeden si, je dejala,

tako neverjetno naiven.

Misliš, da te je noč izigrala.

Ničesar še nisi spoznal.

Misliš, da te je tkanina ukleščila.

Ničesar še nisi spoznal.

Misliš, da me še nisi nikoli poprej

videl stati pred sabo.

Ničesar še ne veš.

Bila sem valovi, ki so iz obupa,

ker si pred dnevi stal na obali

in jim razlagal, kako si moral zapreti obe

svoji žagi zaradi pomanjkanja

telesne higiene,

šli zalivat najšibkejše jadrnice.

Bila sem veter, ki je včeraj

pod tvojim oknom igral

tenis s čepico Toma Hanksa

in čakal, da napišeš

motivacijski učbenik.

Bila sem prihodnost, ki si vanjo zabadal

nož za mazanje,

ne preveč zgodaj zjutraj, ko si ugotovil,

da je toast že spet splesnel,

in da tudi tupperware ni več tisto,

kar je svojčas bil.

Bila sem papir, na katerega nisi nikoli

ničesar napisal,

ko pa si skušal, si se urezal.

Vstani in razveži mi haljo,

aki pa mi recitiraj harmonije

Duka Ellingtona.

In vstal sem, osupel od vseh teh besed,

in ji recitiral

harmonije Bixa Beiderbecka,

ker je Ellington bolj občutljiv

glede avtorskih pravic.

Brala bova pratiko, je rekla nato,

a odkimal sem, ker sem vedel

preveč o posevkih,

da bi štelo kot intimen užitek.

Sploh pa

se je Uncle Meat že iztekel

in za njim

The All-Time Greatest Hits Roya Orbisona.

Velázqueza grem iskat,

je rekla deklica,

nekam tih je zadnje čase.

Sédel sem za mizo

in strmel v papir pred seboj.

Bil je drugačen kot prejšnji dan,

zdelo se mi je,

da mi prigovarja,

naj pteštejem vsa zrnca.

A jezno sem raztrgal na več koščkov

vsak list posebej;

koščke sem zlepil v kepo

in jo vrgel skozi okno na avenijo.

Gledal sem, kako jo je veter odnašal

v smeri obale,

daleč,

kako se je kotalila in kotalila

skoz zrak

in spet po cesti

in spet skoz zrak.

Veliko ljudi je šlo mimo,

a nihče ni opazil kepe,

zlepljene iz koščkov papirja.

Pomislil sem: to je opravljeno

in legel nazaj v bournemouthsko tkanino,

legel in zaspal sredi dopoldneva.

Zbudil me je rezek tresk pri oknu

in dvignil sem glavo,

da bi se izognil nevihti.

Skozi okno je na mizo padala

kepa za kepo,

kepa za kepo,

na tone koščkov papirja,

zlepljenega,

nepopisanega.

In prstan,

tista bižuterija,

je padel iz ene izmed njih,

zraven njega pa vizitka:

danes odprto od 9 am do 6 pm,

in tudi logo tiste trgovine

je bil na vizitki.

Kepo za kepo

je metalo v sobo

in bliskalo se je vzdolž avenije Talbot,

in teorija ni hotela roditi prakse,

in videl sem konja iz literature,

vendar brez jezdeca,

kako je prišepetal po zraku

in izginil v smeri šole za tuje jezike.

Zdelo se mi je zanimivo,

da tudi potencialni apokaliptični konji

nočejo biti neizobraženi

in da so spoznali,

da bo treba ponavljati besede

in poslušati kasete v laboratoriju.

Kepa za kepo

je padala v sobo

in bal sem se,

da me bodo pokopale,

da bom omahnil

pod silno težo koščkov.

Iz njih so se kotalili prstani.

Ne bi našteval, kaj vse je padlo ven,

a vem, da bi mi bili draguljarji nevoščljivi,

če bi vedeli.

Kot bi kepe hotele,

naj se najprej pokesam,

da sem zagnal skozi okno tisti papir,

potem pa bi si menda moral

navesiti ves cenjeni kič na prste.

Ko je že dvanajstič treščilo,

je deklica s haljo pokukala izza omare

in me po krajšem molku vprašala:

si zdaj prepričan?

Pokimal sem

in zacvrčala je

kot goreči grm

in spet je bila aristokratska tišina

na aveniji Talbot

in noč se je spuščala.

Vedel sem,

da moram pred spanjem

izpolniti pogodbeno obveznost.

Razbil sem si brado,

takorekoč.

Tega

ne opisujem

s ponosom

ali zadovoljstvom. Ali pač …

Nato sem odšel po stopnicah v kuhinjo,

trdno odločen,

da si prisvojim nekaj toasta

a spodaj je Antonio, siciljanski učitelj angleščine, igral saksofon,

nekakšno jazzovsko uspavanko,

verjetno kaj z repertoarja Candy Dulfer.

Prinesi kitaro, mi je dejal,

a priznal sem mu, da ni v dobrem stanju

in rekel je: škoda,

naučil bi te nekaj novih akordov.

Nisem mu omenil skrivnostnih deklic

in papirnatih kep,

da se ne bi ustrašil,

da se knjigarne in papirnice

spet bojijo teme.

V kuhinji sem vzel toast

in nanj začel mazati marmite,

izhod v sili,

a bil sem lačen

in takrat je ponavadi vseeno.

Antonio je prišel za mano v kuhinjo in rekel:

papirnato kepo imaš v copatu,

kaj se dogaja?

Nisem imel izbire,

povedal sem mu.

Rekel je: bedak,

spoštovati moraš bournemouthsko deklico,

zavihati moraš rokave

ali pa vsaj

nakazati, da jih vihaš.

Njene tkanine

niso prav poceni

in ona je vselej povsod,

kjer slonijo kitare ob posteljah.

Rekel sem, da mi je žal,

da sem si sploh sposodil kitaro,

ki zdaj nima več namena

in skomignil je z rameni.

Potem sem slišal saksofon.

Sedel sem v kuhinji

in gledal kepo v copatu

in z avenije Talbot

je veter nosil duh po tkanini.

Ko sem pojedel,

sem odšel nazaj v sobo

in deklica s haljo je stala pri oknu.

Zdaj sledi

animirana sekvenca.