AVENIJA ZREDČENIH LASIŠČ

fullsizerender

VED, 2016 (izšlo jan. 2017)

Roman govori o diplomiranem raznašalcu kruha, ki živi v grofovskem mestu ob reki in se zaplete v nenavadno iskanje oficirske uniforme iz prve svetovne vojne z lastnikom psihotičnega cirkusa.

Delavci se niso predolgo mudili. V tednu dni je pred hišo spet zrasel vrt, nadzidka pa nisem dovolil maličiti; kdo bo spet lazil po tisti lojtri!
»Tvoja mama zdaj stanuje tu?« je mama vprašala soprogo, ki jo je novonastala situacija začela nadvse zabavati.
»Na obisk hodi,« je odgovorila soproga. »Ob progi pride, 86 kilometrov prehodi vsaka dva tedna, nazaj pa potem gre z avtobusom!«
Oče je kak teden dni ves blazen tekal po hiši in vzklikal: »Neverjetno! Neverjetno!«
Potem se je spomnil, da pogreša teleskop in aparat za izdelavo fotografij. Pobaral je mamo in ta mu je povedala, da je oboje dala od hiše in to kmalu po njegovi smrti. Odpovedala je tudi vse njegove revije in časopise.
»Sicer smo zelo veseli, da si prišel nazaj,« sem mu skušal pojasniti, »a mrtvaki se po trideset in več letih redko vračajo, pa smo zato domnevali, da po teh rekvizitih nekako ne boš več posegal!«
Ko je bil vrt urejen, je mamo nekaj pičilo.
»Marmor je bil pravzaprav lep!« je mrmrala. »Precej lepši od tehle grud tule spodaj!«
»Morda se prebudijo še stari starši,« sem rekel, »pa boste tele grude s skupnimi močmi kar hitro spravili v red!«
»Ne bodi nor,« je rekla mama. »Kje neki bi stari starši lahko …«
Ko je pozvonilo, s soprogo sploh nisva spraševala, kdo je. Pod balkonom je stal cel kup ljudi. Tri sem celo takoj spoznal: staro mamo, deda in mamino teto. Poleg njiju še štirje ljudje. Osebno jih nisem poznal, s fotografij pa: oba pradeda in prababici, že desetletja globoko pokojni. Stara mama, ded in teta so bili pokopani na mestnem pokopališču, prastarši pa na Pulferci, hribu pri mestnem razstavišču, ki so mu uradno rekli Golovec, staro ime, Pulferca, pa je ostalo še iz prve svetovne vojne in od smodniških poslov, ki so se nekoč tam izvajali. Eden od vstalih pradedov je bil oficir v prvi vojni. Po vojni si je zato prislužil imenitno mesto finančnika. Kri je bila očitno dobra, neuničljiva.
»Bo kdo odprl?« se je zaslišalo spodaj. Krepak pradedov oficirski glas, vajen ukazovanja, ni dopuščal mencavosti. Soproga je stekla po stopnicah in odprla.
»Komaj smo našli,« je rohnel praded. »Kaj se je v zadnjih stotih letih zgodilo z mestom, nikjer nobenih konjev, vse trobi in zaudarja?! In kaj je z vašo hišo? Če ne bi po naključju srečali naših hčera, ki sta, pomenkovaje se, koracali čez hrib …«
»Jaz bi rad kadil,« se je oglasil drug praded. »V temi brez tobaka še krt crkne!«
»TIHO!« je zakričala mama, ki se ji je frustracija že dlje časa nabirala v obup. »Kaj za vraga se dogaja?«
»To je vendar jasno,« je veselo zaploskal oče, ki je bil s svojo nravjo fizika vedno pripravljen na razlage, »kvantna teorija k…«
»Mislim, da je razlaga precej bolj preprosta,« sem ga prekinil, da bi ne izgubljali časa z znanostjo, za katero bo še dovolj časa. »Dobil sem zaposlitev in zato se je svet postavil na glavo!«
»To podpišem!« se je oglasila soproga.
»Hm, saj res,« je tuhtala mama, »vedno si nekaj honorarno tezgaril, zdaj pa nenadoma …«
»… voziš kombi!« je zmagoslavno zaključila soproga.