Lado – ena sama ljubezen, avtorizirana biografija

lado_naslovnica

Mladika, 2017

po pripovedi Lada Leskovarja zapisal Matej Krajnc

Predgovor

Z Ladom Leskovarjem naju veže marsikaj skupnega, čeprav sva se skozi leta srečevala občasno in nekolikanj drug mimo drugega. Ko sem svojčas, med letoma 1999 in 2005, honorarno delal na Radiu Slovenija, sva se precej videvala na hodnikih radijske hiše. Pozneje sta se najini poti križali na Festivalu šansona, kjer sva nastopila v letih 2011 in 2012. Ne skupaj, a v istem svežnju. Ne da bi vedela, so naju družili nekateri skupni ljudje: pesniki štirih, glasbeni uredniki na radiu, tonski tehniki, snemalci. Vljudno sva se pozdravljala, domala vedno s stiskom roke, se srečevala tudi na banalnejših mestih, denimo v trgovinskem centru, če je bilo treba po nakupih. Leta 2012 sva se med drugim srečala tudi na predstavitvi knjige o zgodovini festivala Slovenska popevka, ki jo je napisal Vladimir Frantar. Lado se je na predstavitvah  knjige pojavljal tudi pozneje, ko sem jih kar nekajkrat sam vodil in se pogovarjal z avtorjem. Prišel je tudi na tiskovno konferenco in predstavitev monografije Ciganska kri o glasbi Ota Pestnerja, ki sem jo napisal leta 2013. Tam je prvič omenil, da tudi sam razmišlja o knjigi. Takrat še nisem bil predviden kot avtor, a čez dobro leto in pol sem od njegovih glasbenih zastopnikov dobil klic s ponudbo, da bi napisal knjigo o njegovem delu in življenju.

Z Ladom Leskovarjem so me, kot sem zapisal zgoraj, vezale zgolj mimobežnice, a zdelo se mi je, da ga dobro poznam, sploh zato, ker je bila njegova glasba v mojem svetu prisotna od otroštva, vse od prve plošče, ki so jo moji starši imeli v svoji zbirki (in je še vedno v njej), do številnih televizijskih in radijskih oddaj, v katerih sem se srečeval z njegovimi pesmimi – zlasti v Kraljevi oddaji V nedeljo zvečer in v televizijski oddaji TV kavarna, ki jo je vodil v osemdesetih kot naslednico Sestanka v Nebotičniku. V tistih letih sem se začel srečevati z Elvisom, dobro pa sem že poznal popularno glasbo tridesetih, štiridesetih in zgodnjih petdesetih, vse od jazza do popevk. In ko sva se z Ladom nekje spomladi 2015 začela resno pogovarjati o knjigi, je nekaj podlage bilo že narejene.

Sprva sva se dogovorila, da bo knjiga urejena po tematskih poglavjih: mladost, plošče, festivali, filmi, soproge, dekleta, avtomobili … Da bo vsebina visoko anekdotična in primerna za vsakogar. Spotoma, med pogovori, sva tuhtala, ali bi bilo morda bolje, da se držimo »monografske«, bolj kronološke usmeritve, in jo vmes zabelimo z anekdotami in zgodbami. Da ne bo tako strokovna kot Ciganska kri, pa vendar ne zelo preveč manj in tudi nikakor ne rumena ali prelahkotna. Lado Leskovar namreč tako kot jaz meni, da bralcev ne gre podcenjevati, njegovo občinstvo pa tudi ni občinstvo za lahkotno zabavo, marveč šansonsko občinstvo, ki ve, kaj bere. »Strokovno« se izmenjuje z »življenjskim«, začne se ob vzponu Ladove kariere, pojasnjuje tudi ozadja Ladovih pesmi, plošč, premore glasbenozgodovinske umestitve in druge podobne zadeve, ki pa imajo seveda tudi opraviti z življenjem. Oboje se pri velikih ustvarjalcih sicer nikoli popolnoma ne izključuje in tudi pričujoči zapisi so takšni. Lado je eden redkih pevcev popularne glasbe, ki se je ukvarjal in se še ukvarja tudi z gledališčem, filmi in tudi organizacijsko platjo glasbenega posla. Prijateljeval je in še prijateljuje z mnogimi literarnimi, glasbenimi in igralskimi imeni, med njimi so Gregor Strniša, Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec, Milan Jesih, Miroslav Antić, Alberto Moravia, Stane Sever, Branka Petrić in Olivera Marković. Nastopal je z Vanesso Redgrave, se srečeval z Michaelom Palinom, Rogerjem Moorom, Francom Nerom, Christopherjem Leejem, Bondovim dekletom Ursulo Andress, Monico Vitti, slavnima skladateljema Hačaturjanom in Sedoijem, z igralcem in režiserjem Sergejem Bondarčukom, Geraldine Chaplin, Marino Vlady, Jane Birkin, leta 1963 pa se je po potresu v Skopju na stadionu Vardarja srečal tudi s pevko in mirovnico Joan Baez. Srečevanja in poznanstva torej, ki v svetu popa niso ravno običajna. Bosanski književnik Enes Kišević mu je denimo nekoč želel podariti svojo knjigo, a je ni mogel nikjer kupiti. Z Ladom sta prekrokala noč in ko se je zjutraj odprla knjižnica, se je Kišević včlanil in si sposodil lastno knjigo, ki je ni nikoli vrnil, saj jo je podaril Ladu.

Ko bo knjiga pred vami, bo njen protagonist dopolnil okroglo življenjsko obletnico. Na svoja leta je ponosen in še vedno je na dobrem glasu. Trudil sem se, da bi mu ga s svojim pisanjem ne skalil. A dober glas seže čez deveto vas, sam pa se tudi ne dam tako zlahka! In, če povzamem izjavo starega Ladovega prijatelja, »maestra« Davida Šuligoja, ta pove še vse ostalo: »Na svetu sta večni samo dve stvari: piramide in Lado Leskovar!«

Matej Krajnc, pomlad 2017

Kratek odlomek (z dovoljenjem založbe Mladika):

Vedno sem si želel videti svet in sem ga tudi videl – nočne klube v New Yorku, Bostonu, Philadelphiji, Londonu, Barceloni, Rimu, Berlinu, slišal sem vse vrste glasbe, od jazza do španskih, italijanskih in arabskih pesmi. Vsaka pesem je lahko lepa, sem ugotovil, če jo poješ s srcem, ne glede na to, od kod prihaja. A na tej praksi je postalo jasno: rad bi videl svet, a ne na tak način. Hitro sem ugotovil, da biti mornar ni tako romantično, kot to prikazujejo v filmih – snežnobele uniforme, dekleta, ki čakajo v vsakem pristanišču, veseljačenje s kolegi – in da tovrstna »romantika« ni zame. Druga stvar bi bila biti kapitan lastne ladje. Ampak na žalost se do mojega prvega triinsedemdesetega leta to še ni uresničilo. Nekje proti osemdesetim pa smo šli po Donavi – Jug Grizelj, znan novinar, urednik Nina (Nedeljne ilustrativne novine, op. M. K.), ki je imel jahto, pa nekaj prijateljev, tudi beograjski župan. Skratka, jahto so naredili v beograjskem pristanišču po nekem ameriškem modelu, Elena se je imenovala, po Grizeljevi ženi. Bila je lesena, z vgrajenim motorjem Volvo Penta. Jadrnica, enojambornica, s štirimi posteljami, kuhinjo … Z njo smo odpuli iz Beograda po Donavi na Jadran. Plovba po Donavi je bila krasna. Edina moteča stvar so bili komarji. Ko smo prispeli v delto Donave, v Črno morje, nam je voda kar naenkrat začela vdirati pri osi, pri vijaku. Beograjski mojstri, ki so naredili jadrnico, so pozabili dati cink in svinec proti elektrolizi in morska voda je začela nažirati os. Potem so to nekako popravili. Ko smo krenili, pa je bil hud vihar. Vse skupaj je bilo precej nevarno. Bil sem najmlajši, sem se pa najbolj spoznal na stvari in po tistem jamborju sem plezal kot opica. Potem smo se končno odločili in pristali v romunski Constanţi. Tam so to našo barko dali na veliko trgovsko ladjo, ki jo je odpeljala in barka je pristala v marini v Červarju. Tako nekako se je končalo moje plovno delovanje. A pomorska praksa leta 1960 je bila nekaj posebnega; odpluli smo z ladjo Bovec, precej velika je bila, okoli 130 metrov. Praktično cel razred je šel, pa dva profesorja, do Amerike in nazaj. Je pa imela ladja tudi potnike, ker je bila trgovsko-potniška ali, še bolje, tovorno-potniška. Mislim, da je bilo na krovu kakšnih petnajst ali dvajset potnikov. Imeli smo tudi orkester – trobento, harmoniko, jaz pa kitaro, tako da sem že na tej ladji pel za potnike in kolege. Vkrcali smo se v Piranskem zalivu, kjer je bila ladja zasidrana. Prva luka je bila Trst, pred tem se še ni hodilo tja. Iz Trsta smo šli po Jadranu navzdol, pa med Scilo in Karibdo proti Gibraltarju. Tam so nam ribiči vpili »Butta la bottiglia! – Vrzi steklenico!« V steklenico si dal pismo z naslovom in cigarete. Nato si jo z voskom zapečatil in vrgel v vodo. Ribiči so jo pobrali, za cigarete potem kupili znamko in poslali. Tako je bilo to pravzaprav res pismo, poslano po morju. Pristali smo v Gibraltarju, kjer je bila takrat privezana tudi največja letalonosilka na svetu tistega časa, ameriška Forrestal. Najbolj smešno se mi je zdelo, ko sem videl britanske marince, ki so hodili v kratkih hlačah in z dokolenkami. Potem smo šli še v Maroko, nato pa proti Ameriki.