Jedro grešnega prahu – avtorske pesmi po motivih prvih osmih Shakespearovih sonetov

shake1

Slušaj najglasnije!, 2016

01. Jedro grešnega prahu 2:06
02. Lepotice (Sonet I) 3:30
03. Desetletja (Sonet II) 4:24
04. Ogledalo (Sonet III) 4:06
05. Zakaj (Sonet IV) 5:31
06. Trenutki (Sonet V) 4:21
07. Zima (Sonet VI) 6:11
08. Luč (Sonet VII) 4:53
09. Žalost (Sonet VIII) 9:00

Pesmi in izvedba: Matej Krajnc
Posneto v studiu Attic, julij 2016
Snemal: Krešimir Tomec
Ovitek: Z. Frod
Koncept plošče je nastal ob
400-letnici Shakespearove smrti
po motivih njegovih prvih osmih sonetov
in soneta št. 146

Recenzija portala Terapija.net (Hrvaška)

Besedila:

JEDRO GREŠNEGA PRAHU In roka jenja pisati po steni in pesek iz klepsidre se razsuje. In pesek iz klepsidre se razsuje. Luči se nižajo, dokler jih ne
posrka, in roka jenja pisati po steni in roka jenja pisati po steni. In pesek iz klepsidre se razsuje, luči se nižajo, dokler jih ne posrka, luči se nižajo, dokler
jih ne posrka. In roka jenja pisati po steni … O duša, jedro grešnega prahu! O duša, jedro grešnega prahu! LEPOTICE Lepotice sestopijo z avtobusa tik
pred tržnico, tik za semaforjem. Zvok odpiranja avtobusnih vrat jim natrga oblačila. Na tržnicah ne bodo nikoli ponavljale predporočnih zaobljub, to jim bo
preprečila višja sila. Avtobus pa bo odpeljal. Leseni sedeži, kraji nesrečnega imena, so se zedinili kot priče. Njihovi odvetniki bodo zahtevali oblazinjenje
do poznih ur. O, sladka žalost lepotic, ko zvečer snemajo obleke, ko jim povoženi svatje v uho šepetajo Chanson d’Amour! Lepotice imajo ogledane
prstane, zaljubijo se v potujočega pevca, ki sredi trga brenka na izumrla glasbila. In plesne dvorane se zdijo daleč, oh, tako daleč! Najstarejša bo odvrgla
Isadorin šal, se nasmehnila in se poročila … DESETLETJA Desetletja nimajo ničesar opraviti s slabim, še manj z dobrim počutjem. Kot zavese so –
zagrneš jih, pa je! Medtem ko leta puščajo gube, bolezni in nepričakovane ločitve, desetletja ne zapustijo niti kozje molitvice. Ko sanjaš, nisi kriv, pravi
pregovor iz starih časov, kriv pa si, če te dobijo z mačeto in če mežnarji vedo, kdo je ubil Lauro Palmer, Laro Croft in Joachima Murietto. Zeliščar, kdor ne
ugane, kaj je narobe z vodno pipo, kaj jo vsak dan znova pahne čez slapove; kaj se zgodi v praznih hišah, ko desetletja prebelijo napušče in pozabijo na
zidove. Vse, kar se zgodi v knjigah, je res, vse, kar se zgodi v resnici, se zapiše in potem desetletja vse to požgejo. Postarani ognji najlepše gorijo in stari
poglavarji pojejo podoknice s Placidom Domingom in Jurijem Rejo … OGLEDALO Ne bom se pogledal v ogledalo, ta privilegij si imam pravico odreči;
ogledalo je kot sumoborčev pas, gledata se in merita, kateri je večji, kdo od njiju premore več dostojanstva,kdo pozna več ljudskih napevov, kdo bo koga,
ko bo zvon udaril polnoč, trikrat oklical za revo. Darila dežujejo zgodaj jeseni, pozno jeseni dežujejo izvršbe, njihove postave so raznolike kot listje,
ki se priženi na okenske police, prav zares, meglice nikoli ne dobijo krone, nikoli medalj za zasluge, dobijo zgolj zgodnji večer, in, če so posebej srečne,
solzíce. Ne bom se preoblekel v inkasanta, to službo sem šele nastopil, hodim po predmestju in gledam, kdo sedi na kateri klopi, kdo skače po požarnih
stopnicah kot rajnik Jernejko na Golem, kdo prestavlja plastične mize, da bi si prislužil električne stole. Navsezadnje sem podedoval posrečeno lice,
vsaj odsev trdi tako, kajne. Vsem desetim sinovom sem dal ime Poncij, številke za imenom pa povejo, kaj kdo v resnici je. ZAKAJ Treba je obiti
kolovoze in hoditi po cestah, zakaj nov zakon o razpokah v zemlji prihaja in pomembno je biti na tekočem, treba je nositi klobuke brez širokih krajev,
prezimiti brez razdelilcev in verig, kot to zmorejo in znajo veliki, kajti huda kuga se nabira na ojačevalcih in bojevniki so manjši kot so videti na sliki.
Oborožil sem se s pedali in sadjem, kaj pa vem, kdo me bo zgonil in kdaj bom zgnil, kaj pa vem, če mi bo kdo prišel naproti z rezervnimi rokami, s
katerimi se bom lahko pogostil brez klavzule o hiranju in sedenju pred vrtnimi utami, ki jih je že povozil čas … Kaj pa vem, kdo bo decembra prvi potrkal
na vrata: sveti Miklavž ali Nikolas?! Se ne spomnite več, kaj piše na polici? »Žametne oči. 64 GB. Rose gold.« Aha. Pa nekaj žebljev, ki jih pogoltneš
kot v burleski. Dobra prebava je pol uspeha. Dobra volja pa je precenjena. Pretendentov na prestol je precej. V vrsti čakajo. Bankovce molijo. Radi bi
imeli oblast in moč. A še raje bi poezijo. TRENUTKI Trenutki škrebljajo in vlečejo voz. Presvisnili bodo, niso mu kos. Vsi nosijo kape in ure brez štim.
Pokličite taksi in vlecite z njim! Oj, mlinar pod klancem in gozd pod vodo! Kdo jez je preluknjal, kdo plačal za to? Kateri trenutek je bolj dragocen: ta, ki
presvisne, ta, ki je klen? Če klanec pojenja, nižina zaspi, ne zdi se ji vredno odpreti oči. Nekoč, svoje čase, jih niti ni imela, težko je šla v klanec, še
težje živela … Oj, mlinar pod klancem in gozd pod vodo! Kdo jez je preluknjal, kdo plačal za to? In pridite vendar še kdaj pod zvonik! Ko kembelj
se utrga,ne dela razlik! Cerkovnik podleže, opat prav tako, grešila sta, fanta, prav naj jima bo! Kateri trenutek je nepoboljšljiv? Ta, ki prihaja? Ta, ki je
minil? ZIMA Težka zima je bila. Taka iz Jesenina. Levi devžej zmrznil je pred pragom. Slišim, trkal je Blind Pew. Kako je vedel, da sem tu? S čim si je
iz oči izpiral zgago? Iz knjig postarnih pesnikov zdaj niti plesni več ne bo, pravijo, da je še ta na svoje šla. Eden kima, drug kriči, tretji se obeh boji, in
Ljubo je le redkokdaj doma. Iz zdavnaj poteptanih zim kakor selivka priletim in sedem tja, kjer prej bilo je osem. Slišim, trkal je birič, in nikjer bilo ni
prič, da bi slišale, kako za milost prosim. LUČ Prižge se luč in tudi ugasne. Večer je temen, misli jasne. Večer je grob, a misli mile. Kot kaže, so vse
pozabíle. Zaprle vrata in okna tudi … Čemu me to sploh ne začudi? ŽALOST Žalost nikoli ne pokuri vseh kalorij. Nekaj jih vedno pusti za naslednjič.
Rad bi vedel, kam jih skrije. A žalost ve, da smo radovedni. Prinesite torej na Alexanderplatz ali na Piccadilly vsa zakmašna oblačila, ki ste jih nekoč
nosili, prinesite torej na raport vse, od prvega pusta do zadnjega greha! Prinesite in zložite na kup. Kdor je pameten, zadnji odneha. Tudi sveče bi se
rade spovedale, čeprav nimajo česa priznati. Ležijo bodisi na grobovih bodisi v omarah, brlijo, kadar ne morejo spati. Ne kradi. Ne pričaj po krivem.
Če pa že moraš, počni to s fotoaparatom. Glej pod noge, če se ti da. Pasti čez prag zime ni ravno možato. Ni dobro gledati v sonce, ko se ptice
poslovijo. Še slabše je mahati v tempu njihovih kril. Ne vidite, da so razburjene? Ne vidite, da preživijo brez poživil? Votle pridige porodijo votle značaje.
Vpijoče pridige porodijo pogrom. Pridigar reče: »Danes se bo pridiga prebrala sama!« Pridiga reče: »Ne, pa se ne bom!« Nismo krivi, da na police
odlagamo knjige. Gorijo, kot gori svet. Nekdo nameče dračja na ogenj, kdo drug vrže nanj amulet. In visoki križi se dvigajo v glavah. Visoki križi
zbadajočih oblik. Odrešeniki na njih ne vpijejo več: »Zakaj si me zapustil?« Vpijejo: »Hočem odvetnika!« To je drugačen krik. Žalost nikoli ne pokuri vseh
kalorij. Nikoli ne teče predolgo. Raje teče večkrat. Mi sprašujemo: »Kje ima ves svoj neseser?« Žalost odgovarja: »Tam, kamor gre veter spat!«