Site Overlay

CELJE

SZ Čeljust, 2022

Pesniška zbirka Celje nadaljuje niz zbirk
CELJSKE BALADE, OJSTRICA (obe 2019) in CELJE V DESETIH SLIKAH (2020).
V zbirki se sprehajam po Celju
iz sedemdesetih in osemdesetih
in po zgodovini mesta,
ki se vsakič znova izumlja.

KRATEK AVTORJEV POSTNAGOVOR

Pričujoče pesmi dopolnjujejo več mojih prejšnjih zbirk ali razdelkov pesmi o Celju; v enainštiridesetih letih literarnega ustvarjanja se jih je nabralo kar precej. Tokrat se znova sprehajam po mestu, kar tudi sicer fizično rad počnem, in beležim njegovo zgodovino z lastnega aspekta ali aspekta poljubnega koščka te zgodovine. Nekaj kratkih zabeležk ob tem morda vendarle ne bo odveč:

Prvi razdelek opisuje »setup« Mariborske ceste konec sedemdesetih in to po vrsti od naše nekdanje hiše na Mariborski 97 do križišča z Dečkovo. Vila Fortuna še vedno stoji, Amerika tudi, ni pa več pivnice v stavbi današnjega Diavola, tudi LIKa Savinje ni več in proslule bencinske črpalke z luknjastima stebroma. Izpustil sem nekoč priljubljeni servis motorjev in koles/avtomehaniko in pa znani Silvin fizerski salon. V razdelku Celjske popevke se nanizajo naslovi popevk s plošč, ki se jih spominjam iz najzgodnejših let odraščanja (1977-80); domači so mi jih vrteli ob dopoldnevih in potem popoldne, zvečer pa smo jih pogosto poslušali vsi. Oče si je rad hudomušno žvižgal Diridondo in, navdušenec nad francoskim jezikom, zlasti ob večerih precej vrtel Piaf, Brela in Aznavourja. Izvajalke in izvajalce vseh vključenih popevk zdaj z lahkoto najdete v spletu. Punkti iz razdelka Sprehajam se po Celju so prav tako iz sedemdesetih in osemdesetih, nekateri segajo še v devetdeseta in v dandanes, drugih ni več. Celjske balade čisto na koncu pa so nastale kot glasbeni dodatek k istoimenski zbirki iz leta 2019, objavljene na prav tako poimenovani plošči (Slušaj najglasnije!). V knjižni obliki so tokrat priobčene prvič.

Hišo smo leta 1981 prodali občini in se preselili na Lavo; pesmi o tej izkušnji so zbrane v posebni, še neobjavljeni zbirki Mariborska, ki bo ob prvi priložnosti najbrž nadaljevala niz literarnih zapisov o »mojem« Celju. Delim si ga sicer še z marsikom in precej žal mi je, da Mariborska iz tistih časov ni izdatneje pofotografirana. Bivanje na Lavi, ki po letih daleč presega bivanje na Spodnji Hudinji, sicer ni nikoli doseglo čarobnosti prvih šestih let otroštva, kar je najbrž normalno. Občutek brezskrbnosti ob poslušanju Fosilov, Iva, Tereze, Satchma, Vicky, Brela, Freddyja in drugih pa je ostal do danes, ko sem nekatere teh pesmi tudi sam posnel, ene v lastnih prepesnitvah, druge v izvirnikih. Françoise Hardy, Tom Jones, Engelbert, Buldožerji, Brecelj, Šifrer, Neca in nekateri drugi: ne zamerite, da vas v tej izdaji ni. To je šele moja šestdeseta pesniška zbirka, na začetku smo še, potrebujem še štof za naslednjih šestdeset. Fragmenti pa, ki so tu, so ključni. In po Bakijevićevem sem komajda še kdaj pojedel kak sladoled. Tudi to najbrž šteje.

Avtor, pomlad 2022

 

VILA FORTUNA

Nitko je treba vdeti.

Rob je treba zašiti.

Vonj po starosti. Zrcala,

ki jih ni moč umiti.

Zlate ovolčjene kljuke.

Pajčevine z visokih stropòv.

»Gospa, ne še it! Gospa,

plašč bo jutri gotov!«

PIVNICA

Plastična sixpack košara.

Rekli bi: šapuće tama.

Prazno pivo ostaja.

Polno pivo gre z nama.

Gracerštrase brni,

do sixpackov nezaupljiva.

In koraki štejejo pločnik

in kratko življenje piva.

AMERIKA

Mrak naplaví avtobus.

Avtobus se ustavi.

Z njega skočita dve

predvečerni postavi.

Za njima vršeče figure

obrisov, ki tvorijo mesto.

Nikoli ni treba čez lužo –

treba je zgolj čez cesto.

LIK SAVINJA

Duha ne sluha o reki.

Vhod je streljaj od hiše.

In na modrem emblemu

vedno enako piše.

In lesni črvi redkokdaj

pridejo naokoli.

Če vprašate njih, ni časa.

Če vprašate mene, jih bóli.

BENCINSKA

Luknja pri luknji bencin.

Raznoteri avtomobili.

Križišče, ki so ga zdaj

drugače razporedili.

Onstran ceste ni več

Župančiča na obisk.

Malček mamico vpraša:

»Kako se črkuje JYSK?«