Bratstvo duša Zagreb, 2020
Spremna beseda: Aljaž Krivec
Beseda avtorja: London sem takoj posvojil. Prvič leta 1994, ko bi lahko ostal, pa nisem. Drugič 2018, kar še traja. Jebeš »bi lahko, pa nisem …« – Kar bom! Vmes se je dogajal in zgodil Brexit in svet se je začel spraševati, kako v takih razmerah pravzaprav sploh posvojiti London?! Jebeš razmere!
Tile songi so nastajali na mojih londonskih poteh med 2018 in 2020; leto 20 se je sicer šele začelo, pa kaj! Če se bo nabralo še pesmi, kar se bo zagotovo, bom izdal še eno knjižico – kdaj pa me je to že ustavilo! To, kar ste prebrali, se tudi poje na ploščah založbe Slušaj najglasnije: 113, S tobakom so se igrali, London (S Stara mama bendom) in Finchley Road. Pobrskajte po spletu ali pa mi pišite via www.matejkrajnc.com. Kako ažurno bom odgovarjal, ne vem, ker bom v Londonu, če bo vse po sreči!
Jebeš srečo! V Londonu bom, ker sem ga sprejel za dom. Rad kramljam s Črčilom in Rozeveltom, ker sta bronasta in ne jezikata nazaj, Nelson pa recimo ves čas čveka, da o starih lordih ne govorim. Mahnjeni so, a tako zelo zabavni!
Žena, zdaj pa še ti kaj povej!
Matej Krajnc, zima 2020
SREČATI WILKA
Srečati Wilka,
dobiti steklenico,
videti kitaro
s krvavim pickguardom,
razumeti deževje,
ki se zunaj zgolj nakazuje,
narediti
tistih par jardov.
Opasati se
z nekaj slučaji,
kramljati, četudi
od daleč in peš.
Srečati Wilka,
prijeti kitaro,
zagodrnjati,
prevesti, kar veš.
Stoli so leni,
ves čas sedijo,
s krvavim pickguardom
imajo nekaj skupnih žena;
noč se nagne
in zavpije kot Lee Brilleaux
in nehote pomisliš:
kako neki se ji da!
OBRNJEN DEŽNIK
Na Bond Streetu
sedita Roosevelt in Churchill.
Oba imata
obrnjen dežnik.
Oba se smehljata,
ker sta bogata in slavna,
a tudi stara in zgubana –
morda gre za trik.
Morda se pred njima
starejše gospe
prav tako hihitajo
in sezuvajo čevlje.
Morda je za njima
še več starejših gospa,
a pregovor velja:
kdor prej pride, prej melje.
Odjebite z ulice,
mimoidoči,
ki ne marate brona
in posvečenih oblek.
Danes piha
očedeni veter,
jutri iz Oxforda
prinesejo sneg.
DOWNING STREET BLUES
Nikoli nisem maral
pisanih oblek.
Nikoli nisem maral
pisanih oblek.
Konji se bojijo
semaforjev in pokvek.
Pokrivala se končajo
točno pod ustnicami.
Pokrivala se končajo
točno pod ustnicami.
Nekje zapiha veter,
nekje drugje pa vetra ni.
Kako je sploh mogoče
prečkati ulico?
Kako je sploh mogoče
prečkati ulico?
Naprej v House of Lords,
nazaj v rokoko.
Nikoli nisem maral
pisanih oblek.
Nikoli nisem maral
pisanih oblek.
Konji se bojijo
semaforjev in pokvek.
NELSON
Nelsonu je padel meč
na enega od levov.
Je meč sploh kdaj imel,
je vse to morda zgolj hoax?
Turisti se nastavljajo
pred kamnitimi čeljustmi.
Nelson jih opsuje in prekine
večstoletni molk.
Nekdo zadihan leze
čez cesto do Charing Crossa.
Podzemna ga je pravkar
izbljuvala na tlak.
Kupil bo kak prigrizek,
izvod revije Opera,
imel bo grbo Quasimoda
in glas kot Rastignac.
Nelsonu je padel meč …
ali pa ga je namerno vrgel?
Podstavek se zamaje,
pri čevlju nekaj poči.
Spodaj se bliskavice
svetijo v zgodnjem mraku
in Nelson vzame selfie-stick
in zamiži in skoči …
ST. JAMES PARK BLUES
Piha,
a to je še najmanj.
Na Duck Islandu
imajo meeting.
Manfred Mann
meče očala v vodo.
Ima morda potem
namen kaj zaužiti?
Piha,
a to je še najmanj.
Gledam mimoidoče,
ker imam čas.
Odteščal sem se,
zimsko sonce je visoko.
Še nikoli nisem
bil tako čokat čez pas.
Piha,
a to je še najmanj.
Zedinim se s sabo:
počivati. Listati sprehajališče.
Labodi bodo pozneje
imeli modno revijo.
Zadremam. Nihče me ne najde.
Nihče me niti ne išče.
SKORAJDA BYRON
Tistile mož ob cesti
je skorajda Byron.
To bi mu omenil,
a bi mi verjetno potisnil jajca v vrat.
Lahko pa,
da bi bil počaščen. A dvomim.
Byron je bil pesnik.
Pesnik je psihopat.
Tudi Byron
je bil skorajda Byron.
Včasih je bil skorajda
prisiljen v to.
A kako primerjati stance
z zimskim nalivom?
Kako se ubraniti drobnih,
trdo vezanih knjižic? Kako?
Tema teče
vzdolž kitajske četrti.
V glavi ponavljam
ostarele epitafe in epigrame.
Pohiteti moram v West Hempstead,
si v stopicah prigovarjam:
žene ne smem predolgo
puščati same …
POBLAZNELE VEVERICE
Poblaznele veverice
zahtevajo kompot.
Ustavijo promet
med Piccadillyjem in Big Benom.
Šofer enega od taksijev
kar skozi okno sprašuje: kam?
Vidi me, da brez miru okrog divjam,
kar ni posebej pošteno.
Eno od poblaznelih veveric
bom odnesel domov.
Na Finchley Roadu bojo veseli
družinske popestritve.
Hej, tule je vaša sorodnica,
družina Squibb,
čemu ji ne privoščite vsaj ene
brezplačne nočitve?
Komu se še jebe
za kratek dež, ki se napove zvečer,
ko so povsod open mici,
ko so kitare povsod uglašene?
Kompot je v ducat kozarčkih,
zdaj ga je treba še razdeliti
med poblaznele veverice, lačna drevesa,
Piccadillyje in Big Bene …
OREŠČKI IZ TESCA
Sweet Mitchell je umrl,
old Mitchell pa živi.
Guvernante mu ne povejo,
da so oreščki pokvarjeni.
Guvernante mu ne povejo,
da so preproge škart.
Sweet Mitchell je umrl,
odeni se v črnino, play the part.
Vrtovi se hihitajo,
čeprav pravega vzroka ni.
Sweet Mitchell je umrl,
old Mitchell pa živi.
LONDON KLIČE SMS (V ŽIVO IZ HAMERŠMITA)
Aljaž Krivec
Da bi iskal neko absolutno vstopno točko v branje pričujoče zbirke je konec koncev brezveze. Kakorkoli bi si že naj to zamislil bi avtorja bržkone razočaral. Kaj je sploh presek med Prešernom, Cillo Black, Marijanom Smodetom, Terezo Kesovijo in Ančko Gošnik Godec? Verjetno Matej Krajnc. Pa k temu sploh nisem prištel še vseh bolj ali manj (ne)jasnih/(ne)znanih medbesedilnih karamelic, ki jih mrgoli po knjigi. Tega nisem storil, ker tega niti ne (z)morem. Knjiga s katero imamo opravka ne komunicira na ta način in se ne zanima za tvoje reference, brigajo jo samo njene lastne, pfuj! Ampak: kjer ni favšije je za vse dosti!
Tako bi lahko govoril tudi o vseh možnostih, ki jih zbirka ponuja v odnosu do avtorjevega opusa. Nekaj tako rekoč vedno ostaja enako: Krajnčeva zavezanost literarnemu in glasbenemu v najširšem pomenu besede. In morda je tokrat celo še nekoliko bolj tako. Ostaja hiperliteraren in takšen je tudi London na Krajnčevem zemljevidu, kakopak. Je romantičen (ne meglen in ne siv, na vsa usta se je iskril bi pridodal Šifrer in Mežek bi mu prikimal), je mesto Holmesa, Rogerja Daltreya in Elizabete II., Cliffa Richarda in Lorda Byrona itd. itn. Brexit pride in (ne) gre, Boris Johnson je ravno prišel, ampak bo (joj, kdaj bo že to?!) odšel … London je ritmiziran, riman, asonanciran in repetiran. Ne vem, če se je avtor tam s kom srečal, ampak lahko bi za kakšnim vogalom na Muswell Hillu počakal Fairport Convention, brez problema bi peligrali Finchley Road …
A ob romantiki zelo pogosto tli nekaj žalosti, nekaj hrepenenja (hojla, Ivan!), nekaj … hm, ganjenosti ali pak ginjenosti? S Krajnčevim pripisom ob koncu zbirke je London vtis v času, iz geografske (kot je bilo sprva mišljeno, ko sem pisal skoraj enako spremno besedo, pa je potem Krajnc precej spremenil, da bi mu roke odpadle!) preide na časovno premico. Je nostalgija, a ne zgolj osebna (več: tisti hipijevski videospot Procol Harum za zlajnano A Whiter Shade of Pale in naša želja, da bi v rožicah bosi hodili po Piccadillyju). Ali drugače: tudi če niste bili v Londonu ali v Moskvi ali v Ločah pri Poljčanah ali zasebnem bazenu tipa, ki je prišel na avdicijo za cover band Bijelo Dugme, a so ga zavrnili … ste lahko nostalgični za točno temi kraji.
[krajši ekskurz o Yoko Ono in This Heat bi prišel tukajle, a sem ga bil primoran zaradi zgoraj navedenih razlogov izbrisat, več sreče prihodnjič]
Fairport Convention sem rekel … da bi snemali njegove pesmi … Ampak Krajnc jih je že posnel po svoje (pesmi vam poklanjam!, ga preglasi Nace Junkar). Ampak z njimi bi pravzaprav lahko počel karkoli. Ker v London pač greš enkrat na leto, da morda do konca življenja vidiš vsaj kakšno malenkost. No, ta zbirka je presek tega, kar si lasti London kot ena osrednjih prestolnic literature in (popularne) glasbe in tega, kar ima Krajnc za napisati, posneti, povedati itd. Nastane torej na videz po straneh malo, ampak Finchley Road … premore dovolj napetosti, da lahko z vsakim verzom padeš v novo črno luknjo, pa spet novo, pa spet novo … In nenazadnje niti ne dvomim, da kaj kmalu sledi nov obračun, ki bo še zelo daleč od dokončnega.