Site Overlay

GROTESKE

KUD Štempihar, april 2006

Ovitek in ilustracije: Matej Krajnc

Spremna beseda: Marko Elsner Grošelj

Zbirko GROTESKE sem z naslovom GROTESKNA PRAZNINA prijavil na občinski razpis za kulturo. Naslov sem neznatno spremenil, ker sem medtem dokončal zbirki GROTESKNA PRAZNINA KAŠLJA V MOJ AJDARED in PRAZNINA. Ta zadnja je z naslovom ROHNEČA ŽETEV izšla jeseni 2006 pri založbi VED. Spodaj si lahko preberete razdelka PLESALEC in POLNOČNJAKI. Na konec zbirke je uvrščen SONETNI VENEC, ki sem ga pošteno inoviral; prvič po Prešernu je popolnoma nekaj novega.

Spremna beseda Marka Elsnerja Grošlja:

Pesnik, pisatelj, kantavtor, prevajalec Matej Krajnc je hiperaktivni ustvarjalec, njegova bibliografija je obsežna. Tokrat je pred nami nova pesniška zbirka Groteske, nekakšna sonetna pesmarica, duhovito napisana, berljiva in podtalno delujoča. Zakaj takšna oznaka Matejevih sonetov? Predvsem zato, ker nam ob branju ves čas na ustih beleži samoironični nasmeh, ogledalo pesnikovega sveta, v katerem se skupaj s pesnikom ogledujemo in muzamo, se navdušujemo nad okretnostjo njegovega peresa, ostaja pa nam zamišljena trpkost in prikrita bolečina nad osamelostjo posameznika. Oh, ne, ne pričakujte, da bo Matej Krajnc pokleknil pred neizprosnostjo sveta, ki zahteva zase potrditev v žrtvi, ne prisluškujte v noči, da bi slišali njegov krik, kajti pesnik je zavarovan pred ceneno razgaljenostjo z redko sposobnostjo, ki je v slovenski literaturi tako primanjkuje: s humorjem. Da, morda je ta humor včasih jezljiv, včasih jedek, včasih prav do bistva oster, kot sijoči noži, pa vendar je osvobajajoč, poln nenavadnih prebliskov, obratov, skokov z glavo v globino pesniškega sveta, kjer pesnik preigrava pravljične in glasbene motive, mitične figure iz slovenske zakladnice junakov, filmske zgodbe; polno je aluzij na knjige, like iz knjig, pisatelje, ob vsem tem pa izhaja iz konkretne vsakdanjosti, iz čiste banalitete sveta, iz katere črpa svojo moč ubesedovanja. Nonšalanten, kot se kaže, igriv, nam z nenavadnimi in osupljivimi pesniškimi domislicami pričaruje svoj osebni svet, za katerega se samo zdi, da je prav luštno samsko življenje, v resnici pa je polno odrekanja, negotovosti, otepanja z lastnim pomanjkanjem sredstev za preživetje in z revščino nekakšnega zunanjega etabliranega duha, ki pač sledi svojim malim ciljem nasproti, ne da bi se s kakšno posebno občutljivostjo oziral na živo brstenje nekega posameznika, nekega pesnika. Kljub vsemu povedanemu pa pesnik s šaljivo logiko upesnjuje ljubezen, ki »jemlje najboljše, zavrača balast«, ki čaka pred vhodnimi vrati in je navdih, vendar so zunaj tudi računi in prepih. In pesnik zato priklicuje junake, Krpana, Petra Klepca in druge: »Da bo polovici dežele odneslo stacionarce / in internet. / Potem bo lahko Peter Klepec končno / spet naredil red. // Ljubezen se bo spet okoščičila / in morda tudi uresničila -» Pesniška biografija se nadaljuje, dokler ne pridemo do jedra naslova pesniške zbirke, do Polnočnjakov, nekakšnih grotesknih nočnih klatežev, pesnikovih resničnih prijateljev, s katerimi se pravzaprav šele lahko pogovarja brez narejenosti, saj so iz istega testa kot njihov gostitelj; tu niso več potrebne maske, ki jih ljudje uporabljamo za razkazovanje lastne pomembnosti, tu je dovolj človeška bližina, so-čutenje; tu si lahko tisto, kar si v resnici: za svet otroški porednež, z neposrednimi vprašanji, ki jih poosebljajo polnočnjaki. Kljub temu, da je naslov pesniške zbirke Groteske, je ta grotesknost prijazna, zadržana, ne spogleduje se z nekakšnim ekspresionističnim gejzirom gneva in spačenosti. Ne, prav nasprotno: na svet kaže, ki je grotesken, poezija, Matejevi soneti, pa ostajajo nedolžno čisti, s pogledom otroka, zaznavajoč stvari okrog sebe s čudenjem in zaupljivostjo pesnika, ki je že skorajda vse skusil, skorajda vse prebolel in presegel. Morda bi bil zdaj čas za umirjeno zrenje na svet, samo toliko, da bi se potem pesniški gon spet pognal, »dokler se ulice ne spremene / v podočnjaško zgodnjejutranjo poezijo.«

 

                                                         Marko Elsner Grošelj

predstavitve:

  1. 5. 2006 —> ŠOLSKI CENTER, Novo mesto
  2. 5. 2006 —> ANTIKA, Celje
  3. 5. 2006 —> FILOZOFSKA FAKULTETA
  4. 5. 2006 —> DRUŠTVO SLOVENSKIH PISATELJEV
  5. 6. 2006 —> MLADINSKA KNJIGA, Celje

Revija Bukla, 19. 6. 2006

Pesnik, pisatelj, kantavtor, prevajalec Matej Kranjc je hiperaktivni ustvarjalec, njegova bibliografija je obsežna. Tokrat je izšla nova pesniška zbirka Groteske, nekakšna sonetna pesmarica, duhovito napisana, berljiva in podtalno delujoča. Ob branju nam ves čas na ustih beleži samoironični nasmeh, ogledalo pesnikovega sveta v katerem se skupaj s pesnikom ogledujemo in muzamo, se navdušujemo nad okretnostjo njegovega peresa, ostaja pa nam zamišljena trpkost in prikrita bolečina nad osamelostjo posameznika. Kljub temu, da je naslov pesniške zbirke Groteske, je ta grotesknost prijazna, zadržana, ne spogleduje se z nekakšnim ekspresionističnim gejzirom gneva in spačenosti. Ne prav nasprotno: na svet kaže, ki je grotesken, poezija, Matejevi soneti, pa ostajajo nedolžno čisti, s pogledom otroka, zaznavajoč stvari okrog sebe s čudenjem in zaupljivostjo pesnika, ki je že skorajda vse skusil, skorajda vse prebolel in presegel. Povzeto iz spremne besede Marka Elsner Grošelja.

PLESALEC

I.

Vztrajal sem, da bom plesalec.

A nisem znal stati na tleh.

Kupil sem napačen dres

in napačno vrtnico sem imel v zobeh.

Lahko bi bil edinole mutirani matador,

seveda brez možnosti za slavo.

Vsak svoj vstop v areno

bi plačal z glavo.

Na trapezu bi si zvil hrbtenico

in med levi bi bil ob glas.

Moj čas je gordijski čas,

zavozljal se je za zadnjo platnico

nekje med tretjo in četrto vasico

ob cesti v Globoki bas.

II.

S krožniki sem razbijal ose,

a mi ni bilo treba plačevat škode.

To, da se moraš v menzah obnašat,

je do takrat že prišlo iz mode.

Vendar pa mi niso dali solate,

kar me je razjezilo.

Redkokdaj sem še šel tja

na kakšno izdatno kosilo.

In ko sem ob večerih taval po mestu,

me je imelo, da bi kričal.

Vendar je iz mene prišla samo melodija,

ki sem jo že od prej poznal,

in v njej nekakšna pohabljena poezija,

od katere sem ponavadi bežal …

III.

Dan me je rogato premeril

in me nagnal v beguine.

Krohotal se je: slabo plešeš,

revni bajtarski sin.

Popravil sem ga in ga spomnil

na svoje meščansko poreklo,

a vtem mu je nekaj krvavega

po desni ličnici steklo

in začel je bežat v smeri vetra

in divje po zraku hlastal.

Skomignil sem in se priklonil

in z odra drobiž pobral.

Nisem se vrnil za bis.

Tokrat ga bom prespal.

IV.

Počasi se bo zmračilo,

vsaj tako se mi zdi.

Leslie in Gene sta še na odru,

mene več ni.

S škarjami sem prebodel pianista

in odhitel v garderobo

in z direktorjevo hčerko Garcio

odjezdil v Cordobo.

Na odru se je verjetno odvila

ena boljših predstav.

Dober trenutek sem si izbral.

Noč bo na meni razbila

nekaj svojih ponjav,

a v Cordobi bom do kosila …

V.

Vztrajal sem, da bom plesalec.

A postal sem pisec libreta.

In hčerka, ki sem jo ugrabil,

ni nikdar prenesla baleta.

Že na pol poti jo je ucvrla

s kačami in perjadjo.

Upam, da je prišla do morja

in ujela tam kakšno ladjo.

Če pa ni, so jo verjetno

požrle taiste kače.

Z njo ni bilo prijetno.

Vzgojen sem bil čisto drugače.

Zdaj sam se preživljam. Diskretno.

Od ene do druge plače.

POLNOČNJAKI

I.

Redkokdaj grem spat pred polnočjo.

Z lepotnim spancem si nisva na »ti«.

Med enajsto in pol dvanajsto hodim gor in dol po stopnicah

in se na hodniku igram z lučmi.

Potem grem odtipkat še nekaj strani,

nakar dobim vizito.

Obiščejo me polnočnjaki,

kar je seveda čudovito.

Polnočnjaki ne marajo preveč ljudi,

mene pa imajo radi.

Prisrčno se pozdravimo, potem pa ponavadi

povejo, v kateri tonaliteti bi radi plesali.

Ko se poslavljajo, še rečejo: drži se, buddy!

potem pa jih svit prepodi.

II.

Polnočnjaki imajo svojstvene poglede na svet.

Premorejo nazor, ki je precej polnočnjaški.

O religijah nimajo pojma. In vse, kar vejo o ekonomiji,

nosijo v decilitrski flaški.

O politiki godrnjajo. O medsebojnih odnosih

nimajo najboljšega mnenja.

In ker so polnočnjaki, jim za taka vprašanja

res ni treba zapravljat življenja.

Če pa pade debata o poeziji,

zašklepetajo s kostmi

in zasvetijo se jim oči.

Spregovorijo o Shakespearu in sonetni mašineriji

in se sprašujejo, kako je mogoče, da so klasiki

večinoma umirali v svinjariji?!

III.

Brez polnočnjakov bi si težko predstavljal polnoč.

Brez njihovih prijateljskih objemov bi bil prikrajšan za marsikaj.

Tako pa jim na kitaro lahko vsako noč

igram uspešnice Marjane Deržaj.

Polnočnjaki se ne prikažejo vsakomur,

ampak le tistim, ki imajo zelo širok repertoar

svinčnikov z radirkami, da lahko zbrišejo

svojo navidezno duhovnost vnemar.

Ko jim igram na kitaro, me vedno pobarajo,

zakaj se taki, kot sem jaz, postarajo

in zakaj so na moji kitari strune vedno zelene.

I zakaj! odgovarjam. Tega ne sprašujte mene,

ampak tiste, ki pretirano šparajo

in imajo zato kockasto deco in presukane žene.

IV.

Polnočnjaki radi plezajo po moji omari.

Pravijo ji Mont Everhrast.

Nič nimam proti, ker mi vsak dan sproti obrišejo prah

in zloščijo napis In God We Trust.

Zanima jih, kakšne lučke utripajo na moji mizi

in zakaj imam stroj, ki bruha papir.

Povem jim, da ima pri nas tehnika čudne prehranjevalne navade

in potem pokimajo in dajo mir.

Najbolj pa jih zanima stojalo za mikrofon,

češ: taka obautna štanga!

Seveda, v njihovih časih Sturm-und-Dranga

so mojstri čisto drugače ojačali ton.

Zdaj so moderni časi, jim povem in potem me premerijo na oko

in rečejo, da imam tudi jaz zelo moderno telo.

V.

Polnočnjaki so moji najboljši kolegi.

Pridejo in izginejo, in točno vem, kdaj in kako.

Sicer sem jim dal svoj e-poštni naslov,

ampak oni nimajo pojma, kaj je to.

Raje se derejo Guadalajara, Guadalajara

in čakajo, da bom prijel a-mol.

In ko ga primem, se še bolj derejo

in čakajo, da ga bom tudi jaz prijel še bolj.

Ko grejo, nekaj časa samo nepremično gledam.

Nato zapelje mimo kak zapozneli džip.

Zatresejo se temelji. Poči vsaj deset šip.

In spet je, kot bi ne bilo nič.

Pomislim: kakšen dolgčas. In se zavedam:

brez polnočnjakov bi bilo življenje hudič.