Site Overlay

Huzar iz pesmi Louisa Armstronga

Nobena založba/Kulturni center Maribor, 2020 (e-različica)
pesnitev v dvajsetih nadrobljenih stavkih

 Naročite knjigo!

                            Naslovnica: Peter Dobaj

121 pesmi (120+1) v dvajsetih razdelkih po šest pesmi (plus uvodna) tvori podobo mentalitete sodobne družbe in posameznika v njej, ki kljub navideznim spremembam v družbi ostaja bolj ali manj nespremenjena že od pamtiveka. Pesmi so nastajale med letoma 2010 in 13, bile revidirane v letu 2016, posvečene so spominu na pokojnega pesnika Milana Vincetiča, spremno besedo pa je napisala Stritarjeva nagrajenka Diana Pungeršič. Vse pesmi so tudi uglasbljene.

Avtor o knjigi: Ko sem jeseni 2010 po sili razmer opustil redno službo in se vrnil v samozaposlitev, se je pipica besed in glasbe na široko odprla. Prej kakšno leto zaradi službenih obveznosti nisem kaj dosti pisal, čeprav sta izšli zbirka Iztočnice in plošča Tekoma, a s pesmimi, ki so bile posnete in napisane že prej. S tem ne trdim, da zdaj navdiha ne bi več zamenjal za redno zaposlitev; nasprotno, navdih itak ostaja. Poleti in jeseni 2010 sem precej poslušal glasbo Johna Prinea in, sveže poročen, napisal ploščo Zeitgeist, iz nje pa so prišle prve pesmi in tudi zamisel za Huzarja. Po treh letih pisanja sem zbirko dal v predal in čakal na priložnost, da bi jo obelodanil. Priložnosti se reče julij 2020, redno službo pa še vedno iščem, ker mi Prešernova teza “on živi, umrje brez dnarja” ni nikoli šla v račun, saj ima občutek samoohranitve in preživetja prednost, čeprav je biti na svojem na videz fino (če bi se, seveda, tudi pravično nagrajevalo), čeprav se nisem nikoli razprodajal in čeprav nekateri še vedno mislijo, da rad škrebljam in godem iz nekakšne “umetniške drže”, česar nisem nikoli maral, saj sem vselej pisal iz nuje, ne za imidž shiranega pesnika, samega proti svetu. Vsak delavec je vreden svojega plačila, pravijo, in vselej sem rad tudi jedel, zbiral vse mogoče stvari in tudi moja od rojstva dana diplegia spastica zahteva določeno mero (tudi materialnega) udobja. Pesmi pa so vedno nastajale same od sebe in se oblikovale v koncepte; Huzar se je tako oblikoval v mojo najobsežnejšo zbirko po letu 1990, čeprav je prvi koncept vseboval okrog 200 pesmi v dvajsetih razdelkih po deset. Ker nisem nikoli objavljal zaradi objavljanja samega, ampak zgolj takrat, ko sem imel kaj povedati, sem počakal, da se je zbirka iztesala v 120 +1. Tak Huzar je še vedno, kljub desetletju, ki je za njim, podpisan s ponosom.

ODA

Vzvišena vrstica
mi od rok ne gre,
si jo že začrtam,
pa drugam uide;
ena dobra rima
ali največ dve,
tretja pa že pride
ali pa ne pride.

Rimam glagol/glagol,
ker se mi ne da,
samostalniki so
že po internatih;
drugi takšni tiči
pa se ne pustijo:
zmerjajo me in
grozijo z advokati!

Vzvišena vrstica
morala bo spat,
ujel jo bo kak Coleridge
in jo dal v sonet;
zjutraj bo na mizi
kot kak dober zajtrk,
ura pa bo šele
dvajset čez devet …

SAMICA

Domislice bom
zaprl v samico,
naj se zamislijo
in utrdijo;
naj tema samice
jim zvrta v kosti
svojo podzemno
diplomacijo.

Naj rišejo čudne
kroge po zidu,
naj zrišejo še
kak romboid;
bojo za drugič
vedele tožit,
nastavljat prekleto
domiselno rit!

Domislice bom
zaprl v samico –
kje neki pa piše,
da tega ne smem?
Klavzule sem si
izmislil med spanjem;
podpisali jih
bomo potem …

spremna beseda:


IZŠTEVANKE ZA VSAKDANJO RABO
Diana Pungeršič

Ime

Ceste
držijo v klanec,
klanec
pa ne ve, kam drži.
Eno je
biti ponižen,
drugo pa
biti, kar si.

Bodimo najprej konkretni, naj navedena pesem služi za oris nekaterih značilnosti, ki jih pregovorno povezujemo z imenom Matej Krajnc. Ob njenem uvodnem dvostišju je denimo moč (!) razmišljati o avtorjevi neusahljivi ustvarjalni moči. S ščepcem medbesedilnosti nam pesnik namreč zaupa, da v (njegovem) življenju ravnih poti ni, vse namreč vodijo v klanec. Za pot navkreber, četudi v neznano, pa je, vemo, praviloma potrebne precej volje, energije ali, če hočete, bencina … česar Mateju Krajncu (roj. 1975) očitno ne manjka. Pri čemer je pesnjenje le ena od njegovih ustvarjalnih poti, enako redno se vozi, morda celo jezdi (pešačenje se zdi ob obilici dejavnosti manj verjetno) tudi po poteh samospevca (več kot sto albumov), po stezah prozaista (že med finalisti kresnika), glasbenega in literarnega kritika (ki piše tudi izčrpne monografije o glasbenih ustvarjalcih), književnega prevajalca (s posebnim poudarkom na pesemskih izborih glasbenih legend) in moderatorja najrazličnejših glasbeno-literarnih večerov. Vse te strme ceste, na katerih se preprosto ne moreš obrniti sredi pobočja, ker bi bržčas omahnil v prepad, saj gre pogosto za ozke, slabo prevozne poti brez zaščitne ograje, Matej Krajnc premaguje nepreračunljivo sam. Ne računa na vlečno službo, še manj na mimoidoče, ki jih tam preprosto ni. Opravka imamo z samotnim tekačem oziroma huzarjem, ki mu tako po plodovitosti kot poetiki (če vzamemo le poezijo) v slovenskem literarnem prostoru težko poiščemo par. Biti, kar si za Krajnca pomeni biti ustvarjalec, še zlasti pesnik, scela in ves čas, ne glede na vse. Biti ponižen pa sprejeti klanec kot dar in zavezo. Nadaljnja razčlemba Huzarja pa naj razkriva, kam klanec drži in v čem je Krajnčeva poezija na slovenskem literarnem polju tako endemična.

***

Doslej je bilo mogoče pesniške zbirke Mateja Krajnca v širšem kontekstu njegovega opusa jemati metonimično. S Huzarjem iz pesmi Louisa Armstronga ni bistveno drugače. Razpravljanje o Huzarju je v marsičem razpravljanje o Krajnčevi poetiki nasploh. Še zlasti ker je Huzar po svojem obsegu s 121 pesmimi bržkone doslej avtorjeva najzajetnejša pesniška knjiga in predstavlja z uvodno pesmijo in dvajsetimi bolj ali manj zaokroženimi razdelki po šest pesmi nekakšen tematski prerez njegovega pesnjenja.

Nemara je smiselno začeti z najbolj očitno potezo Krajnčeve pesniške govorice, to je z njegovim nezamenljivim prostodušnim odnosom do lastnega ustvarjanja, ki se kaže v igrivosti in naravni živ(ahn)osti njegove poezije, tako zelo sorodni pesmi Louisa Armstronga »The Faithful Hussar«, ki je navdihnila – če že ne zbirke v celoti – pa vsaj njen naslov in s tem njeno srčiko. Kakor da verzi zares na tenko prisluškujejo ritmu življenja – včasih surovemu, tragičnemu, a tudi mnogokdaj komičnemu, norčavemu, vihravemu – in se uglašujejo po njegovih udarcih. In čeprav so tako po vsebini in naraciji nemalokrat zelo blizu kvantanju, pa je pesemska celota venomer brezkompromisno pomaknjena v samosvoj (animiran) predstavni svet, ki našo banalno resničnost nenehno postavlja na glavo, prekopicuje, stresa, vrti in še na sto drugih načinov obravnava. Da bi se slednjič pokazala brez obleke, jasna, v pesniški čistini, nemalokrat mučno nazorni.

Ob tem pa bi bilo zmotno trditi, da so te pesmi cenene in zabavljaške, brez kreda, neresne. Saj vemo, kako gre tista Strindbergova: Kakšna šala, če življenje jemlješ resno – in hkrati, kakšna resnost, če se šališ. Bivanjska in socialna resnost je pravzaprav etična osnova pesmi Huzarja, ki pa je skrita pod mnogimi plastmi raznoraznih premazov, ki maskirajo pesnikovo občutljivost in prizadetost, hkrati pa izražajo močno voljo, veselje do življenja in ustvarjanja. Pesmi so zategadelj izdatno prežete s (samo)ironijo, humorjem, satiro, celo grotesko in blasfemijo, da se v njih naposled in vedno znova vzpostavi trdna distanca do sveta in je upor zoper pregovorno (uradno še vedno bolj cenjeno) slovensko pesniško resnost in žalost brezkompromisen. Potencialnemu slovenskem in torej tudi svojemu »jamraštvu« pesnikov subjekt vztrajno, skoraj malo privoščljivo, spodmika tla, mu nastavlja nogo, se mu roga, poka frise, gunca afne, ga žgečka pod pazduho, mu igra na rebra in kar je še takega. Še posebej temeljit in nabrit je pred lastnim pragom:

Umetni sklepi
na roki,
za pasom
pa šopek koščic,
kot kralj
po planini visoki
se derem:
življenje je vic!

Dotična poezija ne stremi v višave, osvobojena je visokih leg: »Vzvišena vrstica / mi od rok ne gre, / si jo že začrtam, / pa drugam uide«. Veliko raje se oprijema pritlehnosti vsakdana. Tu se Huzar najraje in najbolje bojuje, saj so tu socialna, bivanjska, družbena vprašanja bolj izostrena, lirski jaz jih sliši bolj razločno. Večina pesmi ima tako baladno potenco ali tendenco, vidno v tematizaciji družinske, družbene tragike, nasilja, brutalnosti, eksistenčnih trenj, čeprav (ali pa ravno zato) je njihova izpeljava lahko docela šaljiva, prigodniška, anekdotična. Ker tragika ne pritiče dnevu in svetlobi, so večer, noč, tema in mrak zvestejši verzni zavezniki, saj »/s/itno je gostiti / dan na sredi sobe, / skoraj nemogoče / ga je razumeti.« V teh temotnih legah je pesnik tudi najbolj družbeno angažiran, kritičen, satiričen, celo sarkastičen. Korupcija, klientelizem, socialne stiske, politikantstvo, licemerstvo in sorodni pojavi sodobnega sveta so najpogostejša tarča poroga, ironičnih opazk, dovtipov, grotesknega tretmaja, pri čemer domovina in njen živelj nikakor nista izvzeta. Zgled subtilne, a hkrati izčiščene družbene kritike je denimo naslednja huzarska pesem NU!:

Dvojna merila
se plazijo v moje
skrbno ukrojene
zakmašne obleke.
Merijo se
po centimetrih:
deset do Medine
in petnajst do Meke.

In čeprav Danny Kaye, Bing Crosby, George Jones, Billy Bones, Coleridge, Svetopolk, Cankar, Tristan in Izolda, Tukidid, Črtomir, Herod, Brenda Lee, Vizigoti ali Gutenberg na prvi pogled nimajo preveč stičnosti, bo prenekateri bralec, ki se je že kdaj srečal s poezijo dotičnega, zastrigel z ušesi in v teh nanašalnicah hipoma prepoznal okruške temeljnih gradnikov njegove pesniške stavbe. Izdatna medbesedilnost, ki se pne od zabavnoglasbenih referenc, prek filma do literarnih navezav je pravzaprav osnova sleherne Krajnčeve pisave, tokrat izrecna že v naslovu. Pesnik s post-postmodernim predelovanjem klasičnih motivov in snovi, tematizacijo zgodovinskih oseb ustvarja pravcate mini travestije, ki zrcalijo današnjik in današnjega člove(č)ka. V dvogovoru z večidel znanimi osebnostmi pesmi odstirajo stanje individualne in kolektivne sodobnosti. Najsi na pogovor oz. zagovor povabi antične sogovornike, biblične junake ali popularne (country, jazz, blues ipd.) pevske zvezde, igralce, si z vsakim nataka enako čistega vina in s slehernim mu je enako grenko-sladko.

Lirski subjekt se v slogu že omenjenega zamegljevanja in v izogib prozornosti in sentimentalnosti pogosto umakne; bodisi se potopi v prvo osebo množine ali pa oder in glas prepusti najrazličnejšim konkretnostim, pojmom, čustvom in pojavom, da pričajo, izpovedujejo, vzpostavijo svojo resnico o svetu. Poosebitev je tako gotovo eden najbolj prepoznavnih in tudi produktivnih pesniških postopkov zbirke. Tudi tako postajajo pesmi, četudi poganjajo iz tiste uvodoma postulirane temne trpkosti, lahkotnejše, živahnejše, igrivejše in predvsem svobodnejše – ne pa tudi manj zavezujoče. Ozrimo se k Preživetju, v katerem pesnik upoveduje socialno in ustvarjalno stisko – resnico umetnika:

Preživetje
se huduje,
rado bi se uredilo;
a navdih
ga zaničuje,
noče jesti
pod prisilo!

A tudi ne pozabimo, da stopa v slovenskem kanoniziranem pesniškem izročilu resnica z roko v roki s tisto že omenjeno resnostjo, le redki so (bili), ki so spustili med svoje verze tudi norčavost norčka in igrivost otročka … In od tod tudi uvodoma nakazana misel o pesniku samohodcu, o ne(z)družljivosti Krajnčeve pisave s slovenskim parnasom … A sledi, po katerih stopata Krajnčeva norčava, a tudi baladna pesem, vodijo prav k parnasovcem … Očitni so oziri k Jenku, Aškercu, zlasti pa Menartu, tudi Fritzu, v sodobnosti koraka vzporedno z Jesihom, Kravosom, Rozo, po življenjskem občutju tudi z Brvarjem. Kratki ritmični in rimani verz črpa tudi iz ljudskega slovstva, s čimer pesmim vdihuje poudarjeno dinamičnost, krepkost, komunikativnost in domačnost. Zato so bržčas med bolj evokativnimi ravno tiste, v katerih za hip zaslišimo znan napev, izštevanko, popevčico, vižo, čeprav onkraj popevanja, zgolj na belem listu papirja. (Na tem mestu morda ni odveč omeniti, da je tudi Armstrongov navihani in tako zelo domač Zvesti Huzar – podobno kot marsikatera Krajnčeva pesem – nastal s predelavo nemške ljudske pesmi o zvestem huzarju »Der treue Husar«.)

Če kaj, pričujoča poezija kaže pot iz potrtosti in otopelosti – če naj bom v nasprotju z zbirko nekoliko aktualistična, celo sentimentalna – iz krize, vzorcev, v katerih se zdi ujet sodobni (slovenski) človek. Neobvezno kaže načine, kako se preprosto (brez glažka) izviti zagrenjenosti ali pa se ji vsaj pošteno nasmejati. Skokovit, žuboreč, predihan namreč ni le verz, takšna je tudi miselna podstat – lirični utrinki, prebliski, iz katerih se rojevajo male in velike resnice o svetu in človeku, s humorjem ali brez. Huzar iz pesmi Louisa Armstronga je zbirka svojevrstnih izštevank za vsakdanjo rabo, s katerimi se prikladno in sistematično diskvalificira ceneno naslajanje nad boljo, žalostjo, obupom, strahom in kar je še takih klasičnih, čez vse čislanih značilnosti neusahljivo koprneče slovenske duše. Pri čemer pa njenega temnega pola pesnik ne diskreditira vsepovprek, le vztrajno išče znosno ravnovesje – po načelu, kolikor sranja, toliko smejanja! Sklepno priporočilo ne sme izostati, je očito: en huzar na dan prežene vse zatežene stran.