Site Overlay

London

Hiša poezije, 2020

Pesniška knjižica London je izšla septembra 2020 kot del zbirke Sončnica, vsa nora od svetlobe. Pesmi so nastajale med letoma 2018-20 v Londonu, spremno besedo je napisal Dejan Koban.

Na Stanstedu je gneča, pravijo, in potem gre gospa kar prek
vrste. Invalid, so rekli, to lahko razumem, tudi mene peljejo, še
pred pomladjo bom na National Expressu in potem se lahko zgodi
karkoli. Brskam po žepih, da bi kaj prigriznil, a vse so mi vzeli že v
Ljubljani. Bojijo se, da bi v Marsu bil eksploziv. Nisem se obril, tudi
to je verjetno faktor. Nosim kratek plašč, kaj je pod njim. Pravijo,
da sem aseksualen, torej verjetno nič zanimivega. Domovino sem
zapustilpred kratkim, nocoj … Kdaj se vrnete, gospod? Se vrnem?
To je zanimivo vprašanje. Skušal sem začeti s Heideggrom, a mož
nima časa, upa, da bo doma še pred eno zjutraj. Nisem Holmes, a po
zapestju ugotovim, da ima štiri otroke z dvema soprogama, in da se
po prvi ločitvi boji druge. Ljubljana je daleč, uro in pol zamude smo
imeli, tik pred pristankom smo s pipci, ki so nam jih dali na letalu,
rezali stansteško meglo. »Nikar se ne bojte,« pomirjujoče nadaljuje
pilot, ko zadenemo v drug megleni oblak, »samo ponovite, kar smo
vas naučili nekaj minut poprej!« Smo v montypythonovski sceni? Se
je Cleese spet ločil in potrebuje denar? Peljite me vendar prek vrste,
tele tekoče stopnice so smrt za cerebralca, a ne dam se, z močjo misli
jih ustavim in ustavi se tudi vrsta. Tudi avtobus nima namena takoj
odpeljati. Prvi sedeži niso več prosti, soproga s prosečim pogledom
izposluje dva bolj v sredini in ničesar ne rečem, dovolj besed je
bilo že na poti. Zbogom, lepote tvoje, Slovenija, ki so odkod? se je
spraševal Marjan Stare v tistem besedilu, zbogom Alfi, ki si pel refren.
Še enkrat zbogom Alfi, ki na veselicah še vedno poješ ta refren. (Kje
sva se že prvič srečala z Alfijem, ne bo se me spomnil, ampak bilo
je jeseni 1997, ko sem prišel živet v Maribor … Nekje pri pošti, po
naključju, a povedal sem mu, da poznam Ota Pestnerja! Ahaaa! Nato
je pozabil.) Snemite prosim kapo, gospod. In kaj, če je ne? Streljanje,
gospod. Vse to z nasmeškom, tudi jaz nisem hotel izzivati. Kapo
sem snel, še vedno imam toliko las, da mi ni nerodno tu pa tam
oponašati Elvisa. Osebno, gospod. Ja ja, seveda. Welcome to England,
sir! Pa fanfare? Pa kraljičin blagoslov? Ah, spelji se, (e/i)migrant, spet
z nasmeškom. Seveda, seveda, kaj pa, vrsta za menoj je neskončna:
verjetno kje še kak Slovenec, Španci, Turki, Grki, i komadić mesa
pliva u grahu … To je torej Kanaan, zamrmram ko s soprogo sediva
na avtobusu in smo že nekje v predmestju Londona. Tu nekje blizu je
torej umrl Mojzes, še preden je videl vse to …

gospe iz west hampsteada
kličejo mojzesa na odgovornost
niso prijazne
ne pojasnujejo
zgolj pišmevuhovsko kričijo
izpustijo gosposki niz
krikcev iz čiste groze
recimo pridi mojzes
recimo vzemi nas s seboj mojzes
recimo popelji nas mojzes
po finchley roadu
vzemi svojo palico
ki jo imenuješ štap
in nam povej več o njej
nedelja je
čas imamo

Spremna beseda Dejana Kobana:

Sex* je zgorel, pravijo. Ostalega nisem iskal.

London je knjiga o nenehnem gibanju. O neprekinjeni hoji iz enega na drugi konec tega monstruozno velikega mesta. Bolje rečeno, nešteto mestec v mestu. V ozvezdju ulic, bolj ali manj pomembnih stavb, zelenic v parkih in snemalnih studijev.
Med nenehnim iskanjem srečamo celo gručo znanih osebnosti, večinoma iz rockerske polpretekle zgodovine in tudi iz rockerske Jure. Malo manj je politikov, kipov in polbogov.
Polbog, oz. polboginja je ena sama za Angleže in njihov ponos – kraljica; druga Betka.
Vse te osebe so zreducirane na višino okoli sedmih centimetrov. So bele, premazane z bleščečo glazuro, pobarvane z živimi barvami ali fejkano pozlato. Figurice, ki jih postaviš na televizor ali pred knjige, ki jih nihče ne bere. Tudi gleda že dolgo ne. Potem se usedeš na sobno kolo, ga zaženeš in se z vrtoglavo hitrostjo pelješ mimo svojega kolažiranega življenja, oziroma mimo tistega, kar je objektivno še ostalo od njega. Krpanka resničnih dogodkov se izmenjuje s fotomontažo tvojih lastnih spominov. Nekateri ošlesani od sonca, nekaterim manjkajo ključne črke, obrazi drugih so popackani od paradižnikove mezge, nekateri so zgolj mehurčki embalaže, ki delujejo celi, vendar jih je nekdo pred teboj nesramno, vse do zadnjega že zlorabil in popokal.

Časa v tej knjigi ni. Oziroma je brezčasen, zaciklan sam v sebi, tako kot čas Roya Anderssona** – bledolična, statična, venomer počasi iztekajoča se petdeseta ali šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Kot pokvarjen javorjev sirup. Ljudje z bledimi obrazi, oropani kakršnih koli znakov čustvovanja.
Podobno je pri Krajncu in njegovem Londonu – čez vse strani se nam nizajo metri in metri človeških podob, vendar so nekako odstranjene iz realnosti. Brez prave funkcije. Tam so, kot prometni znaki, da nam je laže manevrirati po tej kolosalni mestni mreži.
Edino sam pesnik in njegova žena sta, kljub minornosti in nepomembnosti v tej prestolnici, živa. Kljub vsem svojim hibam in limitam. Edina, ki jima po žilah vre polnomastna kri. Edina, ki nadzirata svoji življenji, čeprav v nenehnem iskanju, v nenehnih potovanjih, v nenehni tranziciji.

London je knjiga o migrantih, ki nikoli zares ne postaneta migranta. Tega temu mestu ne data, mu ne privoščita.

Prej, kot bi morala po zeleno karto, hipoma zWizzneta*** nazaj domov.

* Sex – butik z oblačili, eno od prvih središč pankerske kulture v Londonu
** Roy Andersson, švedski filmski režiser
*** Besedna skovanka avtorja tega spremnega besedila iz besed švisniti (zelo hiter premik, recimo; krogla je švisnila mimo njega) in Wizz Air (madžarska nizkocenovna letalska družba, ki jo pesnik omenja v knjigi)