Site Overlay

RAZRVANI ČLOVEK

Kulturni center Maribor, 2023 (oblikovanje Romeo Štrakl)

Zbirka Razrvani človek je izšla leta 2015 pri internetni založbi Lulu, ki mi jo je takrat priporočil pesnik in samospevec Dani Bedrač; dal sem natisniti en sam silno tanek izvod, ki ga hranim sam, zato se bo knjižica zdaj prvič pojavila v Cobissu. Knjigo sem z Lulu potem tudi odstranil, vse v imenu avtoekskluzive. Uradno bibliografijo sem tedaj tudi ustrezno popravil, da bi se v njej ne pojavljale avtoindulgentne knjižice.
Ravno nekje v času pisanja nesojene zbirke je moja tedanja zasedba Stara Mama Bend končala svoj zmagoviti pohod po trdem delu z desetimi izdanimi albumi v letu 2015. Počeli smo marsikaj, se sprehajali od avtorskih pesmi do Beatlov in Nicka Cava, ustavili pa smo se tudi pri Arsenu Dediću, ki je umrl pozno poleti 2015. Zato smo jeseni v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani naredili koncert v njegov spomin, na katerem je kot gost Stara Mama Benda nastopil Lado Leskovar, Gabi in Matija sta bila obveščena, kot se spodobi, pesniška zbirka Razrvani človek pa je posvečena spominu na Arsena; na koncu je tudi posvetilna pesem z naslovom po njegovi izreki »Svijet nije na mom nivou«.
Pričujoče zbirke mi je bilo vedno nekako žal, namreč da se o njej kot o Letečem Holandcu govori s hudimi pogledi med žetvijo, klekljanjem in ličkanjem, v številnih učbenikih jo navajajo kot primer zgledne pesniške prakse t. i. »izginulega pisanja«, fizično pa je nikjer ni, pa sem se odločil, da jo končno obelodanim na domačih tleh, za kar hvala ekipi Kulturnega centra Maribor. Vsebino sem precej revidiral, popravil in obtesal, precej starega izločil, pridal pa dobro merico novejših pesmi v razrvanem duhu, zlasti razdelek Itinerarij, v katerem so pesmi, nastale poleti 2022 za nastop v Tivoliju. Na njem sta med drugimi bila tudi Tomaž Domicelj in Miha Kralj, oba sta prispevala aplavz in po koncu topel avtorski stisk roke. Nekatere druge so čisto nove, nastale med zadnjo redakcijo. Tako je z vključitvijo teh in takšnih pesmi nastala pravzaprav čisto nova zbirka, ki se zdaj zdi nekako integralna in v redu, nosi pa pečat obdobja osmih let. Ni dolgo, nekaj pa je le. Koncertni posnetek iz Tivolija je v grobi, lo-fi, neobdelani obliki 1:1 objavljen na istoimenski plošči pri založbi Slušaj najglasnije!
Počivaj torej v miru, Arsene … Milan Dekleva in Dani, vidva pa še ne počivajta!

Avtor, pomlad 2023

Glejte, otroci, glejte
razrvanega človeka!
Veliko torbo nosi,
miloščine prosi.
Glejte, otroci, glejte
razrvanega človeka!

Ne bližajte se, otroci,
razrvanemu človeku!
Stlačil vas bo v torbo,
odnesel vas v neznano.
Ne bližajte se, otroci,
razrvanemu človeku!

Oče naj vsak dan
pričaka vas pred šolo,
vas urno zbaše v avto,
domov na varno odpelje!
Mamica naj tam
kruha vam odreže –
malnarja, jelena,
krjavlja, korenino …

Pazi, kaj počneš –
razrvani človek
ima marsikaj v rokavu:
življenje mu je iz čepice,
ladjico naredilo;
če smehlja se, jojme,
gotovo kaj naklepa!

Varujte se, otroci,
razrvanega človeka!

*

Žolta je moja usoda,
a sonce je že visoko.
Hotel sem ga prijeti,
pa mi je scvrlo roko.

Odsíhmal imam rad meglice.
Nevihte, če že želite.
Gledam nevihtne oblake
in jih rotim: začnite!

Odsíhmal sovražim poletja.
Jeseni so moja domena.
Vedo, da jih obožujem.
A kakšna je njihova cena?

*

Vidiš, da ti ne gre.

Da ti povsod nekaj zmanjka.
Da se loviš kot vrvohodec
od zajtrka do sestanka.

Vidiš, da nisi pravi.
Da se ti vsi smejijo.
Gledajo tvojo brado,
vesel božič ti zaželijo.

A ti ne letiš na saneh,
še v teniskah ne letiš.
Sediš za zamreženim oknom.
Ponoči preštevaš drobiž.

In zjutraj stojiš v vrsti
kot drugi sleherniki.
Nisi iz mase, iz katere
se delajo spomeniki.

Pazi na prostato. Pazi na jetra.
Pazi na dobro ime.
Zjutraj pa raje ne vstajaj.
Vidiš, da ti ne gre.

*

Knjige prazno strmijo.
Njihove strani so bele.
Platnice so molji nažrli.
Hladne so. Ovdovele.

Čakajo. Ne vejo, koga.
Umrle bi, a se ne da.
Večkrat so že poskušale. Vztrajno.
A smrt jih vselèj naplahta.

Slonijo na starih policah.
Brišejo včerajšnjo slino.
Rade bi imele zgodbo,
zgodbo in zgodovino …

*

Svet ni na mojem nivoju,
vedno platformo niže.
Simona ni v Cireni,
nekje drugje nosi križe.

Nekje drugje se udinja,
blagor njegovi duši,
oblečeni v čudne cape,
s smehom kot James Belushi.

Roke z vajenim gibom
namočijo duh v črnilo,
bliža se nova fronta –
kje se bo tokrat ulilo?

Človek presoja človeka
v citroënu ali renaultu …
Le vkup, le vkup, woga gmajna!
Svet ni na mojem nivoju …