Kulturni center Maribor, 2024
Konec leta 1999 je celjski kantavtor, ki je zvečine uglasbljeval poezijo in poleg klasičnih avtorjev prevajal tudi rokerje-pesnike, občasno pa napisal kakšno šegavo in si s tem prislužil vzdevek “celjski Smolar”, ker so se te najbolj prijele, izdal prvo avtorsko ploščo. V reviji Stop je prebral, da založba Helidon išče izvajalce, pa je ploščo odnesel založbi. Založba se je oglasila in ponudila sodelovanje, a dodala, da kantavtor potrebuje bend. Na oglas v Salomonovem oglasniku se je odzval Frenk. Kdo bi pomislil, da je to bil Frenk Opeka, avtor in kitarist zasedb Izvir in Avantura. Ko je kantavtor ugotovil, kaj se dogaja, je bend, poimenovan Agencija Rokenrol, v katerem so poleg avtorja in Frenka igrali klaviaturist Andrej Konjajev, bobnar Marko Avanzo in basist Tomaž Valenčič, bivši in občasni sodelujoči pa so med drugimi bili Ana Korenini, Tomaž Sršen, Dominik Trobentar, Tomaž Domicelj, Peter Pock in Janez Hostnik, že imel več kot dvajset avtorskih pesmi, igral v Izštekanih in se pripravljal na koncert v TV-oddaji Sobotna noč. Knjiga je opremljena z dokumentarnim fotogradivom. Naslednica knjige Od Studencev do Nove vasi je tudi predhodnica pričevanj Od Sužnjev do eksperimenta, ki prihaja v letu 2025.
Glasba:
OD ELVISA DO AGENCIJE – arhivski posnetki (1999-2002)
JASNE ZADEVE – glasba ob knjigi Od Elvisa do Agencije (nove pesmi); ploščo je napovedal singl Prišel sem iz Memphisa (feb. 2024)
»Kdo je?«
»Frenk! Videl sem oglas v Salomoncu! Si ti objavil?«
Uf, sem pomislil, pa ravno, ko sem se že veselil, da si bom
odpočil. Zvečer greva s Ptico Jr. v kino, Springsteena moram
še prevajat … Od kod se ravno zdaj … Kdo se zdaj spomni …
Radovednost je sicer potegnila daljšo. Ogrnil sem si jopico – takrat sem jih
še nosil – in poklical dvigalo. Maj še ni bil prav visoko in po teh hodnikih
piha, pa vrata delajo švist švist …
»Si ti dal oglas?«
Možak kadi, sem pomislil, to bo kak čudak, od kod neki bi kar pogledal
oglas in mi prišel zvonit na vrata … Pravzaprav na domofon, če smo
pošteni …
V oglasu si napisal svoj naslov in telefonsko, cepec, me je prešinilo.
Morda se nerad pogovarja po telefonu.
»Ne maram ravno na dolgo čvekat po telefonu!« je ravno takrat izustil
prišlek. »Sem kar pozvonil, če te ne bi bilo doma, bi prišel drugič. Si ti
dal oglas?«
»Dal sem oglas!«
»Za Helidon snemaš, kaj? Hm … Hm …«
»No ja …« sem rekel. »Načeloma. Če dobim bend!«
»Torej ne snemaš?«
*
»Danes pride Dominik,« je mimogrede navrgel Frenk, ko sem na kavču v njegovi kleti nekaj kracal v rokovnik.
»Dominik …« sem ponovil, ne da bi ga res poslušal.
»V Hazardih je nekoč igral bas, ni bil slab, tole bi bila muzika zanj,« je nadaljeval Frenk, kot da nič ni. »Hazardov itak ni več, Danija so zjebali …«
»Dominik iz Hazardov???!« sem naenkrat poskočil, ko sem zaslišal ime znanega mi benda iz otroških let. »Dominik Trobentar???«
»Kdo pa?« me je začudeno pogledal Frenk. »Bas je igral in pel …«
»Saj vem, kaj je počel …« sem jecljal. »Odkod pa ga poznaš?«
Frenk se je zakrohotal.
»Ojej, si ti še mlad!«
Dominik je zavzel pozo Rodinovega Misleca in poslušal kaseto, ki se je vrtela v Frenkovem kasetofonu.
»Komadi so fajn,« je kimal in me gledal, »ampak ti bi moral pet bolj visoko, bolj rockersko, da ne bo kot kantavtorska muzika … Petje ni ok, kaj če bi jaz pel?«
Da bi Dominik Trobentar pel moje komade … sem se skorajda tresel, ampak potem sem si rekel: Dominik gor ali dol, to so moji komadi, če jih bo kdo pel, jih bom jaz!
»Založba pravi, da mora on bit nosilec!« se je že oglasil Frenk, še preden sem lahko zinil. »On poje in igra ritem kitaro, mi smo backup!«
»Okej, okej,« je rekel Dominik. »Okej, saj se ne bom mešal v koncept … Ampak moral bi pet višje, bolj močno, da se sliši: dvojni viski je najboljši pod pritiski, je zarohnel s svojim značilnim glasom, da se je slišalo, kot bi Marie ali Nena prišli v gostilno in naročili Največje uspehe Vol. 1.
»Sem mislil, da bi Braco ubodel kak saksofon …« se je spet oglasil Frenk.
»Kdo pa bobna?« je vprašal Dominik.
»Imela sva bobnarja, Ernesta, ampak on je rekel, da bo delal druge stvari! Tuhtam, če bi Ratko prišel v studio, Čoč mogoče, Vidic …«
»Miro?« je zinil Dominik, pri čemer je bilo takoj jasno, da misli na Mira Čekeliša, bobnarja pri Prahu, Hazardih in Rendez-vous. Zdelo se mi je, da sem padel v časovno luknjo, v nekakšno fantazijo, iz katere se bom zbudil ali pa tudi ne … Sedim tule v kleti sred Šiške, pred menoj Dominik Trobentar, ki govori o Miru Čekelišu, njegov sogovornik pa o Marjanu Vidicu, Tonetu Dimniku in Ratku Divjaku!
»Bom poklical Mirota,« je pokimal Frenk, »pa da vidimo …«
»Kaj pa za špile?« je zanimalo Dominika. »Ratko je ves čas zaseden, Miro ima tudi bolj malo časa … Če bo še trajalo, preden založba dejansko kaj podpre …«
»Hja …« je mrmral Frenk. »Hja …«
»Hej,« je nato poskočil Dominik. »Hej, pusti Čoča in Divjaka, bom jaz rekel Marku, saj ga poznaš, Tajga, Dekameroni, a ni tudi pri Izviru enkrat vskočil?«
»Avanzo?« je rekel Frenk. »Že dolgo nisem slišal ničesar o njem! Ni šel v tujino?«
»Bil je zunaj, ja, igral je v Nemčiji!« je rekel Dominik. »On bi bil za tole reč, z njim lahko računaš, zanesljiv je in dober ritem drži …«
»Imaš njegovo številko?« je vprašal Frenk.
»Ga bom jaz poklical, pa če bo za, se skonektata,« je rekel Dominik. »Kaj pa druga kitara, ti imaš rad druge kitare … Si kaj govoril z Daretom?«
»Ne,« je rekel Frenk. »Ne vem še, če bi sploh vlekel še eno kitaro v tole … To bo bolj rockabillyjevska varianta, klasičen rokenrol, ne bomo imeli eskapad in kitarijad, tu so bistvena besedila, pa da jih mi podlagamo …«
»Kaj pa Janc, on je za besedila?«
»Galič?«
»Ja, on piše dobre stvari, mogoče bi bil za …«
»Janc je super,« je rekel Frenk, »ampak za zdaj res ne bi še ene solo kitare … Ni pa rečeno, da ga ne pokličem, bi pomagal v živo …«
Dominik je nato zgrabil bas in se obrnil k Frenku.
»Bi?«
Frenk je začel improvizirat nekakšen blues – napol blues, napol jazz in potem sta kake pol ure bila zatopljena v svoje stvari, ne da bi se zmenila zame. Moj telefon ni bil tako dober, da bi lahko kaj posnel, takrat še ni šlo. Kamere nisem imel. In je šel delček zgodovine, duo Opeka-Trobentar. Gledal sem ju in se spominjal vseh preposlušanih popoldnevov v osemdesetih. Potem mi je bilo dovolj gledanja in listanja rokovnikov in sem vzel v roke svojega stratoacoustica in … si premislil in izbral raje Frenkovo akustično kitaro.
»Stražarji vedo …« sem začel. Zatopljenca sta naenkrat prekinila igranje; Dominik se je z nasmeškom obrnil k meni.
»… ko polnoč bije, punčka, kje si … Tete vedo …«
»… kje so šentflorjanski plesi …« In sem mlatil po Frenkovi kitari, Dominik po basu, Frenk pa je bil videti nekoliko nejevoljen. »Kaj zdaj to igrata!«
Ko bi Frenk vedel, koliko večerov pri trajnini sestrični je minilo v zvokih Vrtnarja, Nene, Makalonce in Zakrokanega morja! Ko sva z bratrancem v zgodnjih devetdesetih sedela »drug naspram drugiga« – kot bi rekli v Celju – s kitarama, je bil Vrtnar ena prvih pesmi na repertoarju. Pa Tequila Sunrise, kjer si moral poznati več nekoliko bolj kompliciranih akordičnih menjav.
»Dajmo se osredotočit na tekoče stvari,« naju je prekinil Frenk. »Kaj praviš, Dominik? Prideš jutri na vajo?«154
»Pridem,« je rekel Dominik. Frenk je predlagal, da gremo malce na zrak, mrak je že pošteno legal na predgaražni drive-in. Govorili smo o tem in onem, kdo bi se spomnil, o čem, vem pa, da je minila še vsaj kakšna ura, preden je Dominik rekel, da mora iti.
»Grem tudi jaz,« sem rekel. »Moram še delat!«
Frenk je stopil k avtu, ki je stal pred garažo.