Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 2020

Med letoma 1997 in 99 sem kot študent nemškega jezika in književnosti Pedagoške fakultete v Mariboru bival na Studencih in v Novi vasi, obenem pa honorarno prevajal softver, izdal prvo koncertno ploščo, pripravljal prvo studijsko, dve pesniški zbirki in s celovečernim kantavtorskim koncertom nastopil na Štuku. Pričujoča knjiga pripoveduje o tem obdobju, o mariborskih potepanjih in dogodivščinah, tako študijskih, glasbenih kot družinskih, hkrati pa premore tudi ploščo z izbranimi pesmimi, ki so nastale v tem obdobju. Odlomki iz knjige so bili v letih 2018 in 19 objavljeni na portalu Kulturno-medijskega centra Slovenije.

Odlomek:

Mrzel poznoseptembrski mariborski veter ni nikomur prizanašal. Po Partizanski je bril kot hudič in rezal v kosti. A zdelo se mi je imenitno, smrkavemu romantiku: zapuščen in zlostavljen od literarne vede hitim skozi mesto, kjer še nisem hitel, a mi je vse že znano: ulice, hiše, celo napisi …
Partizanska, Koroška … sem momljal in si pokrival usta z roko, da bi mi veter ne odbril zob … kot iglo vsrknil je z večernim hladom, potem pa ga je bolel, bolel zob … sem slišal staro pesem Janeza Menarta. Nisem hotel igle, ne večernega hlada, ne bolečih zob. Hotel sem samo priti do Pedagoške fakultete. Čim prej.
La vita nuova … je dejal Dante. In jaz sem bil smrkav romantik … Dantejev naslov mi je zvenel kot na kožo napisan. Začel bom na novo. V drugem mestu. Z drugimi ljudmi. Kot sta pela Fliser in Šimek: »kar naenkrat prideš v tista zrela leta …« Imel sem se za zrelega, bil sem star enaindvajset in še nekaj drobiža. Kaj pa drugega: »Vse to sem že videl, vse preživel …« kot je pel Kreslin. Šimek. Fliser. Kreslin. Zrela leta. »Rad imam toto naše lepo mesto …«
Jeseni 1987 smo sedeli pred črnobelo televizijo v spodnji dnevni sobi družinske bajte. Tiste iste, kjer je, nadstropje više, deset let zatem rohnela trajna. Gledali smo Festival narečne popevke. Veselo jesen. Eden od voditeljev je bil Janez Škof. Ne ta iz Čomp, oni drugi, ki je igral tudi v celjskem gledališču. Recitiral je odlomke iz besedil. Komaj sem čakal, da bo nastopil Smode. Po Jožici prejšnje leto, ko je na Veseli jeseni pel Macek, Macek grdi pacek, komercialno pravzaprav ni imel več kam iti, dosegel je prodajo 127.000 kaset. Upal sem, da bo letos imel kaj boljšega in da bo mogoče zmagal. Janez Škof je svečano začel: »Drage, spoštovane frave, res ste lepe vse in zale, nč se ne bi brano vas oblin …«
»Klafrska pesem,« se je oglasilo izpod trajne, tedaj še manj sive in grozeče. »O oblinah pet na festivalu!«
Ampak vsi smo vedeli, da bosta zmagala Šimek in Fliser. O tem ni bilo dvoma, kot ni bilo dvoma prejšnje leto, ko sta Nace in Oto pustila konkurenco daleč za seboj s popevanjem o najlepši deželi Sloveniji. »Res prov tam, kjer zibelka je tvoja stekva, zares samo s zmerej duma …«. Kako naj bi letos sfalil mariborski duet z refrenom: »Rad imam toto naše lepo mesto, o moj Maribor, v srcu si mi ti, rad imam te ljudi, pozdrav domači …« In: »Tu pod Pohorjem je zrasel mamin sinko v moža!«
»Joj, kako lepa pesem!« je vzdihovala stara trajna, sicer celjski lokalpatriot. »Bo to izšlo na kaseti?«
Naslednji teden sva bila v mestu in iskala kaseto Popevka vesele jeseni 1987. Ko je prodajalka z veselo gesto kaseto potegnila s police, je stara trajna vprašala z resnim, skorajda vzgojnovarstvenim glasom poljubne tovarišice iz VVZ Tončke Čečeve, kjer kot računovodkinja ni nikoli delala: »Je gor una od Šimeka in Fliserja?«
Prodajalka je odprla kaseto: »Ta prva na A-strani, gospa!«
»No, Tejček, a boma vzela?«

Na vse to sem mislil, ko sem tistega jutra hitel po Partizanski. Prejšnji dan je bil pri meni gimnazijski sošolec s svojo spremljevalko, ki je živela v Mariboru, on pa je tam študiral. Razložila naj bi mi, kako pridem od železniške do Pedagoške.
»Vzemi petko, avtobus!« je vztrajala ona, on pa: »Ne ne, peš bo šel!«
Pred menoj sta razgrnila zemljevid Maribora. »Vidiš, tule je železniška, tamle gor pa faks, na koncu Koroške, a vidiš?«
Pa vidim, nisam valjda slijep, sem slišal v glavi odmev kot nekakšen citat iz Alana Forda. Ulice so se mi zdele znane celo z zemljevida. Razlagala sta mi, jaz pa sem tudi brez tega vedel, kako bom prišel tja.
Za nosom bom šel.
Ko sem, pešec, brzel po Partizanski, sem tuhtal: če morebiti zaidem, bom izkoristil tisti »pozdrav domači« in vprašal, gotovo mi bojo povedali.
Pa ni bilo treba. Šel sem za nosom.
Veter je šel za menoj, pa pred menoj, pa okoli mene. Slišal sem Donovana, kako poje:
V hladnih dolgih urah, ko ne vem, kaj bi, / s tabo bi / rad v zavetju toplih misli bil. / Vsepovsod te čutil in ti roko dal, / ampak žal / vem, da lažje veter bi ujel.
Meni ga ni bilo treba, ponudil se mi je kar sam. Prvi vtis Maribora: veter. Dober vtis, to mi je bilo všeč. »Maribor i ja se volimo tajno,« sem v glavi parafraziral Arsena Dedića. Zagotovo bom prišel do faksa, slej ali prej.