Poslušate lahko tudi ploščo z glasbo iz romana.

Odlomek

Ne, ne bom šel kidat snega! Tako sem se odločil in zdi se mi spodobno, pa tudi pravično. Na oglasni deski v bloku sicer piše, da bi na današnji dan morala kidat ali jaz ali sosed pod mano, ampak on je včeraj po daljšem vpitju loputnil z vrati in ga še ni nazaj, vsaj nisem ga še slišal, da bi danes spet loputal. Njegova žena je ponoči par ur stala na mrazu, kadila in kričala, da ziher ni šel v mesto, da jo
ziher gleda izza vogla. Ko je porabila večino znanih in tudi manj znanih živalskih vrst – dve sem šele po daljšem iskanju našel v treh različnih atlasih živalstva, ki sem jih svojčas nabiral po antikvariatih – je samo še kadila in copotala. Takšno jo je našla gospa Timk, to je tista, ki vsak dan po obisku poštarja sloni pri nabiralnikih in poskuša uganit, kaj je not. Skoz okno sem videl, da jo je prijela za ramo in ji
kazala nekam navzgor, verjetno je to pomenilo, da bo tam končala, če bo še dlje časa napol naga kadila na mrazu. Humphrey Bogart bi jo kar pustil, da bi za drugič vedela, ampak v tem bloku ni takih klenih mož. Ko je čez nekaj časa le šla noter, je pri meni pozvonilo. Ura je bila pol enih zjutraj, ne odpiram, se mi jebe. Slišal sem štork štork, potem je pozvonilo pri drugih sosedih v spodnjem nadstropju, nakar čez kakih deset minut spet pri meni. Bil sem utrujen, nekakšni čudni škrici so obletavali pumpo in se zgovarjali na star slovenski pregovor o zamujeni uri, pri čemer niso nič vprašali, kako je z mojimi urami in ali bojo poleg bencina kupili tudi cigarete in kak cajtng. Nisem jim mogel kaj dosti pomagat, vrsta je vrsta, potem je bilo zunaj nekaj kričanja in potem so prišli krepki fantje in dva priprli zaradi najrazličnejših fantazmagorij. Čuden dan, res mi ni bilo do tega, da bi prenašal še sosedo, ker kdo drug bi mi pa zvonil ob pol enih zjutraj. Potem je trkala, celo razbijala po vratih. Delal sem se, kot da ne slišim, v slušalkah nabijal Toma Jonesa – on ima močan glas; če prevpije Valižane, bo menda ja še eno tečno babo, ampak se ni dala, malo je spet špacirala po hodniku, potem pa jovo na novo, zvonila je pri vseh vratih v bloku. Ne vem, kako je z drugimi, ampak dvomim, da gospa in gospod Malihinčina iz
pritličja, ki jih imata skupaj 162, natančno preračunano, trpita pogrom ob taki uri. Mirna človeka sta, nisem slišal, da bi odpirala. Mogoče niti nista slišala, pri 162-ih se to že lahko zgodi. Sicer sta bila vitalna, vsako jutro sta šla tekat, vsak s flašo vode za pasom in nekakšnim meriteljem pulza. Pred kratkim smo se videli pred blokom, jaz na šiht, onadva sta pa dobila sobno kolo, dva krpana sta ga ravno iztovorila iz dostavnega kombija. Malihinčini sta sijala kot položnica za RTV.