KUD Štempihar, 2006 / VED, 2008
Zgodba o možu, ki je napadal cvetlične lončke, ima zanimivo zgodovino. Začel sem jo pisat leta 2001 in jo mlel in mlel. Z nobeno različico nisem bil povsem zadovoljen, nakar mi je poleti 2005 kolega Matjaž Zaplotnik z ljubljanske slovenistike, sicer pristaš in kritik mojega dela, rekel: kdaj boš dal tega Frasa od sebe?! Ih, sem rekel, in si vzel še celo jesen in zimo. Idejo za zgodbo mi je dal prijatelj Goran Radič-Gec, ko sva nekega vročega junijskega ljubljanskega dopoldneva 2001 pešačila od mojega stanovanja pri Tivoliju do njegovega v Jaršah. Pogovarjala sva se o norih temah za zgodbe in Gec mi je kar nasul čudovitih tem, na koncu pa sem jaz predlagal še eno o možu, ki je teptal cvetlične lončke. Potem sem ideje obeh združil v to zgodbo. Poimenoval sem jo metapošizični roman, ker je bilo pisanje krasna duševna terapija, kar se tudi pozna. Skorajšnji izid sem napovedal že septembra 2004 v oddaji IZŠTEKANI Jureta Longyke, odlomke predstavljal na več literarnih večerih, vendar se je zavleklo. Kaj hočemo, sine $$$ silent Krajncae.
Domen Fras je šofer avtobusa, a vendar ne samo to. Ko konča s šoferskim delom, postane neusmiljeni napadalec cvetličnih lončkov. Nekega dne nehote ne upošteva enega od pravil Biblije napadalcev cvetličnih lončkov in zato ga dobi v pest Veliki teptalec Jones, vrhovni napadalec. Domen Fras si reši življenje s predrznostjo in Jones mu dodeli nevarno nalogo v Kraju, ki ga ni na karti. Vendar mora Fras najprej najti svoj avtobus, ki se je nedolgo tega odpeljal neznano kam. Pri iskanju in dogodivščinah v Kraju, ki ga ni na karti mu pomagata nenavadni Mož, ki je pel in žel, in morilski Semikerber, ki je v resnici umetniška duša. V Kraju, ki ga ni na karti, se končno razjasni narava Frasove misije, Veliki teptalec Jones klavrno konča, Fras se poroči z njegovo ženo … in se zbudi na intenzivnem oddelku bolnišnice, kjer ga obtožijo za večkratni umor. Domen Fras se brani, a zdravniki ugotovijo, da je bržkone dvojna, trojna ali celo četvorna osebnost. Ko je usoda Domna Frasa že skoraj zapečatena, se pod njegovim bolniškim oknom pojavi Mož, ki je pel in žel in še nekaj drugih prijateljev in Fras izgine skozi okno. Zgodba se tu tudi konča. Ostane nejasno, ali je Frasov resnični svet ta v bolnišnici ali oni v Kraju, ki ga ni na karti in ali končni dogodek pomeni potrditev prvega ali drugega. Če je res tisto, kar je v prvem – je Fras morda prostovoljno skočil skozi okno? Če je res drugo – potem zdravniki niso resnični. Tako se na koncu romana naenkrat odstira več interpretacij in več vsebinskih možnosti, s čimer vsebina naenkrat postane manj zmešana, kot je videti na prvi pogled. Kateri svet je torej pravi in kdo je Domen Fras – bolnik ali samo malce zmedeni popotnik s kovčkom?
NEKATERE KLJUČNE OSEBE IZ FRASOVEGA SVETA
-DOMEN FRAS: šofer avtobusa in napadalec cvetličnih lončkov, glavni junak, precejšen pasivnež, ne kadi, ne pije in nosi s seboj precejšnje količine denarja v kovčku.
-MOŽ, KI JE PEL IN ŽEL (STANE KFITOLOJ): tip z zmajem in vilico v čelu, človekoljub, darovalec notranjih organizmov
– SEMIKERBER: gospodar Rohnečega kanjona, master of disaster, drugače pa poduhovljena zverinica, ljubitelj poezije in Toma Šestega, dober Stanetov in Domnov prijatelj
– HERI (KFITOLOJ): Stanetov brat, predsednik Kraja, ki ga ni na karti. Poštar.
– BOŽO JONES: Veliki teptalec Jones, vrhovni napadalec cvetličnih lončkov in velika baraba, sicer poročen z Mihaelo Jones, Herijevo simpatijo in po smrti Boža Jonesa tudi Frasovo soprogo
– MIHAELA JONES (por. FRAS): glavna ženska junakinja. Tudi soproga Boža Jonesa in Domna Frasa.
Odlomek:
Precej nasprotno od znanstvenega in splošnega mnenja je vsem, ki se ukvarjajo s parametakemijo, znan obstoj imenitnokislin.
Imenitnokisline se med seboj imenitno vežejo v molerakule, te pa v še večje delce, ki se jim reče poliofnjaži.
Če boste kakšnega običajnega kemika dovolj dolgo mučili s poslušanjem terasnih evergreenov, vam bo rad priznal, da je vse to res in da je edini vzrok za to, da se mladina o tem ne uči, kronična diskriminacija imenitnokislin v svetu običajne kemije.
Poliofnjaži so znani po tem, da se v zgodnjih jutrih precej radi sončijo na avtocestnem asfaltu poleg avtocestnih trat.
Domen Fras je skoraj pohodil enega, ko je čemeren zapuščal trato.
»Hej, teslo!« se je zadrl poliofnjaž, ko je za milimeter umaknil svoje beljakovinsko telo. »Hej, ti imbecil!«
Domen Fras se je obrnil.
»A veš, da je v meni vezanih petnajst molerakul in da imajo vse družine?!« se je drl poliofnjaž.
»Ha?« je debelo pogledal Domen Fras. »Kdo pa sploh si ti?«
»Ime mi je Berti in sem poliofnjaž!« se je predstavil poliofnjaž.
»Poli kaj?«
»A se nisi nikoli učil parametakemije?« se je zadrl Berti. »Pobrskaj po svoji zabiti buči!«
»Hm!« je zamrmral Domen Fras, še vedno ne vedoč, kaj hudiča hoče beljakovinca.
»Idiot!« se je drl Berti. »Spet eden tistih, ki ste imeli parametakemijo cvek, kaj?«
»Pravzaprav sploh nisem nikoli hodil poslušat o nobeni kemiji!« je priznal Domen Fras. »Šla mi je na živce!«
»Tak si torej bil!« je vpil Berti. »Pa te je bila mama vesela?«
»Kaj te briga!« je odrezal Domen Fras. »Pri miru me pusti! Mudi se mi!«
Berti je popolnoma podivjal.
»A tako! Briga te za moje molerakule, kaj? Prav dol ti visi zanje, a? Le počakaj, boš že videl, ko boš ti moral skrbeti za petnajst družin!«
Domen Fras ga ni več slišal. Nadenj je namreč vihral precej čuden tip na ogromnem zmaju, ki je bil videti domače izdelave. Tip je imel rdečo obleko, iz čela pa so mu molele vilice.
»Izgubljen si videti!« je vpil Domnu Frasu. »Na temle koncu redkokdaj opazim človeka!«
In je naredil sedmorni luping z osmernim prekopicem.
»Kam si namenjen?« je vpil.
Domen Fras je z roko pokazal v smer.
»Aha, v mesto!« je vpil zmajar. »Če te ni strah letenja, se pri naslednjem osemindvajsetornem prekopicu oprimi moje noge in te odložim v centru!«
Domen Fras je zavzdihnil. Še to! Nekakšen čudak z zmajem in vilico v čelu ga bo prevažal naokrog kot kakšno vrečo s peskom.
»Neeee, ne kot vrečo s peskom!« je zaslišal nad seboj. »Tisto so baloni!«
»Ja, seveda, baloni!« je zamrmral Domen Fras.
Začel je preštevati prekopice in pri osemindvajsetem se je sunkovito oprijel noge čudnega zmajarja.
»Zmaga!« je vpil oni. »Zdaj se samo trdno drži in prosi svetega Kobaculja, zaščitnika zmajarjev, da se mi ne odvežejo vezalke na čevljih ali pa strga hlačnica, ki je sicer iz povsem netrajnega blaga, kupljenega na tržnici tik pred prihodom tekstilne inšpekcije!«
»Kako ti je ime?« je zavpil Domen Fras.
»Mož, ki je pel in žel!« je vpil zmajar. »Ampak za prijatelje sem Tona!Ali Stanko! Ali Mirč! Ali karkoli se že spomniš!«
»Ti je vseeno ali kaj?« je vpil Domen Fras.
»Pel sem in žel!« je vpil zmajar. »Tale zmaj je izkupiček zadnje žetve, od zadnje petve imam pa vilico v čelu. Všeč mi je, ker mi ljudje tako ne pridejo preblizu!«
Domen Fras je zaprl oči, ker sta bila pa že res visoko.
»Če zapreš oči,« se je drl zmajar, »ti ne bo kaj dosti pomagalo! Pikirava na glavni trg! Jiiii-haaaaa!«
Domen Fras se je z eno roko še trdneje oprijel zmajarjeve noge, pa tudi kovčka z denarjem ni spustil. Ta mu je bil najpomembnejši. Z njim si bo morda lahko kupil tudi kakšen asfaltni madež in izpolnil bedasti kodeks, ki …
»Tule boš moral spustiti mojo nogo!« je v tistem hipu zavpil zmajar.
»KAJ?«
»Ja, s pikiranjem ne bo na žalost nič! Dve otvi mi bosta ušli!«
»KAJ?«
»DVE OTVI MI BOSTA UŠLI!« se je zadrl zmajar.
»Kakšni otvi?« je ves prestrašen vpil Domen Fras.
»Tega ti ne razumeš, pa ni časa, da bi ti razlagal preteklih štirideset let svojega življenja!« je vpil zmajar. »Če me zdajle spustiš, padeš skozi streho natanko na posteljo sobe 455 v hotelu Medeja, ki ima dve zvezdici in pol in ga upravlja moj prijatelj Antični Škot. Samo za zmajarja mu reci!«
»Ubil se bom!« je zavpil Domen Fras. »In ubil te bom!«
»Tisto prvo ne bi dobro delo tebi, drugo pa ne meni!« je vpil zmajar. »Če ne boš popustil prijema, se boš res ubil, ker bova čez nekaj hipov nad glavno ulico!«
»Ampak …« je zastokal Domen Fras.
»Adijo!«
LOP!
Domen Fras je završal skozi zrak, ves čas trdno oprijemajoč se kovčka. Pristal je na nekakšni strehi, ki je bila krita s kartonom. Drobci kartona so frčali vsenaokrog, ko je padal skozi streho točno na zelo lično urejeno posteljo sobe 455.
TUMP!
In FLAAAP! Namreč kovček.
Najprej je mislil, da si je zlomil hrbtenico. Nato je ugotovil, da se hrbtenica nasmiha, da pa se bo treba prijaviti na recepciji.
»Pošilja me zmajar!« je povedal tipu za pultom, ki je nosil samo spodnjo majico in kratke hlače in je bil menda Antični Škot.
»Kateri?«
»Prosim?«
»Kateri zmajar? Imamo tistega, ki je z golimi rokami zgradil podmornico, pa tistega, ki je zalival rododendron gospe Kajžef, pa tistega, ki vsako leto obsorej bombardira magistrat in onega, ki je pel in žel!«
»Ta zadnji je moj zmajar!« je rekel Domen Fras.
»Potem ste v sobi 455, a ne?« je zazehal Antični Škot.
»Tam sem pristal, ja!«
»Kako dolgo boste ostali?«
»Ne vem še!«
»Imate kako prtljago?«
»Kovček!«
»Ga lahko naša carinska kontrola podrobno pregleda?«
»Kakšna carinska kontrola?«
»Poslušajte …« je začel Antični Škot, »v mestu, ki je na meji Zdrave pameti, bi vendar pričakovali carinsko kontrolo!«
»Kovček bo ostal lepo pri meni!«
»Prisiljeni bomo ukrepati drugače!«
»Kako neki?« je zavpil Domen Fras. »Saj ste hotel in ne carina!«
»Prekleti bodite pri Ojdipu, Aberdeen, Aberdeen!« se je zadrl Antični Škot in pred Domna Frasa vrgel kup listovja.
»Kaj je to?«
»To je listina, s katero nam priznate, da smo predvsem carina in šele nato hotel! Potem bomo pregledali vaš kovček!«
»Nič ne bo!« je rekel Domen Fras. »Menda ne mislite, da bom podpisal listino, ki …«
»Prekleti bodite pri Ojdipu, Aberdeen, Aberdeen!« se je spet zadrl Antični Škot.
Domen Fras je naveličano zagodel.
»Nehajte že!«
Antični Škot se je naenkrat zresnil.
»Potem je pa vse v redu, gospod, kajne? Želimo vam ugodno bivanje in upamo, da vam bo pri nas všeč, kajne da ne? Zajtrk je ob šestih, večerja s prigodkom in koncertom Mutiranih dolgolokih violončelistov pa ob šestih zvečer.«
»Zajtrk je že tako zgodaj?« je začudeno vprašal Domen Fras.
»Ob šestih zvečer, gospod!« je dejal Antični Škot.
»Kako? Če je večerja ob …«
»Naš hotel ima samo dve zvezdici in pol, gospod!« je malce sikajoč izdavil Antični Škot. »A morda pričakujete polpenzion ali kaj? Le nikarte sipati dodatne soli na rano, že tako mi vsi pravijo, da zapravljam življenje v tej luknji!«
Začel je hlipati.
»Vi sploh ne veste, kako je, če delate v hotelu z dvema zvezdicama in pol! Trga vas od znotraj! Ja, od znotraj! Tamle čez cesto pa lep, polno zaseden hotel s petimi kometi!«
Sesedel se je na kolena in vpil.
»Niti enega kometa nimamo! Niti enega samega kometa!!! Veste, koliko zvezdic je treba zbrati za en sam komet? Ne veste, kaj? Pet tisoč osemsto eno zvezdico, pa še sanitarnega inšpektorja morate vzidati med ploščice v kopalnici! Življenje je preklet drek, življenje je preklet, smrdljiv drek!!!«
»Že prav!« je rekel Domen Fras, zmeden od takšnega izpada. »Je že v redu, zakaj neki bi se pa nažiral štirikrat dnevno!«
Antični Škot ga je pogledal skozi antičnoškotske solze.
»Boste … ostali, gospod?«
»Bom!«
»Čeprav nimamo niti enega kometa?«
»Kljub temu!«
»Čeprav v hotelu sploh ni tekoče vode, brisače pa je pred vami uporabljalo že Lokalno društvo sifilisarjev?«
»No ja …« je zagodrnjal Domen Fras.
»Neee, ne, gospod, ostanite!« je zavpil Antični Škot. »Dal vam bom svojo brisačo in tudi zobno ščetko, prisežem! In vsako jutro dobite lavor s svežo deževnico pred vrata sobe! Samo ostanite in izpolnite anketo, s katero si bomo morda kdaj prislužili komet!«
»Že dobro!« je rekel Domen Fras. »Utrujen sem in za danes imam dovolj vsega! Spat grem!«
»Šivalni pribor za rjuhe je v nočni omarici, gospod!« je za Domnom Frasom vpil Antični Škot, ko je oni odhajal v svojo sobo. »In dvigalo pelje samo v klet. Tam imamo dobra vina! Letnik 1310, pristna Dantejeva kapljica!«
Domen Fras se ni več zmenil zanj. Šel je po stopnicah, odklenil vrata svoje sobe, legel in zaspal.