Site Overlay

EDVARD

VED, 2006

Tretji del romaneskne trilogije RADOSLAV. Tokrat brez priložene plošče, čeprav je v predalu ostal nepriobčeni soundtrack.

Spremna beseda: Iztok Vrhovec

Ovitek: Miloš Radosavljević

 

Odlomek:

»Psst!«

Glas je prišel izpod stola.

»Herman!!!«

Torej se mi le ni sanjalo. Ampak Fermeš …

»Ne tuhtaj preveč!« sem slišal znani raskavi glas. »Še malo, pa bom dobil hotele nazaj!«

Malce bolje sem pogledal. Pod stolom je bil v balkonski klinker zabit levi Fufelj.

»Bogdaj!« je prijazno pozdravil.

»Zdaj bom njegov ničev lajf zamenjal za svojega in za oba preostala crknjena Fuflja s pohotno in presukano sestro vred!«

»Nisem jaz sestavljal vaše oporoke!« je moledoval Fufelj.

»Saj ni važno!« je piskal Hof. »Lepo boš napisal priznanje, da ga nesem občinskim možem, pa te strpamo na 20 pod ničlo, tvoji lepi

bratje in sestre so se pa v vsej svoji gonji itak že prijazno pobili med seboj!«

Fufelj je prebledel.

Tudi jaz sem prebledel.

»Nisem jaz kriv, če je Rüdiger tavšal mokico v havbah svojih obtolčenih karjol!« je vpil Hoffenstohl. Pod balkonom so se že zbirali l

judje. Hecno jim je bilo gledat, kako nekdo binglja ne čez, ampak skoz balkon.

»Ljudje, ki se zbirate, pokličite no policijo!« je vamfnil Hof. Nato se je grozeče obrnil k Fuflju.

»Piši, potem pa zberemo koščke tvojih sorodnikov in gremo še po našo lepo Doris!«

»Doris?« sem zdaj zavpil jaz. »Herman, kaj se dogaja?«

»Ne obremenjuj se s tem!« je rekel Hoffenstohl. »Preveč sem ji zaupal, stari lumpež! Saj veš, prijaznost, uslužnost, geštel … In

prijaznost …« Obrnil se je proti cesti.

»Aber a bo kdo izvlekel kak mobitel ali ne?«

 ***

Babica Kognojeva je bila precej začudena, ko me je zagledala na hišnem pragu.

»Ti?«

»Bogdaj, babica!« sem rekel. »Samo povejte mi, če je Leni pri vas in nasvidenje, babica!«

»Pridi noter!« je rekla.

»Ne!« sem odvrnil. »Nočem! Dovolj je bilo vsega! Naj bo, kjer hoče bit. Če ni pri vas, je gotovo kje s kakim bogat…«

»KDO JE, MAMAMUN?« se je zaslišalo od noter.

»No, evo, še en razlog, da čim prej izginem!« sem rekel. Babica me je zgrabila za rokav, a sem se ji iztrgal.

»Babica, prosim …«

»MAMAMUN, KDO JE PRI VRATIH?«

»BABICA!!!« sem zastokal.

Taton Brane je bil vtem že pri vratih.

»TI?????« je zahrumel. »PRI MOJI ZBIRKI NAGIH KOLEDARJEV …!«

»Že grem!« sem skviknil.

»EDI!« je zdaj povzdignila glas babica, »TAKOJ SE SPOKAJ V HIŠO! TI, BRANE, PA DA MI NE ZINEŠ!!! NITI ENE!!!«

Taton Brane jo je sovražno pogledal.

»NIMA KAJ TU POČET!!!« je zagrmel.

»Prav ima!« sem pokimal in sem že stopil s praga.

Babica je potegnila pištolo.

»STORITA, KOT SEM REKLA!« je zavpila. »ZDAJ MI JE PA DOVOLJ!«

»MAMAMUN, ODKOD IMAŠ WALTERJA?« jo je začudeno pogledal taton. »TO JE NEVARNO OROŽJE, LAHKO NAS PERMANENTNO POŠKODU…«

»Ti boš prvi dobil svojo mero zrn!« je hripavo rekla babica. »Tale je samo strašilna in niti nabita ni, a če me ne bosta ubogala, imam v drugem žepu nekaj pesniških zbirk, ki streljajo kot navite!«

Taton je zavzdihnil. Jaz sem bil čisto pri miru.

»Edi, ti pridi noter!« je ponovila. »Brane, da se ga niti pritakneš ne!«

»Že prav …« je zamrmral taton Brane.

Skomignil sem z rameni in stopil v hišo. Preteklost je butnila vame kot kak zabit motorist! Le kaj mi je bilo treba hodit in poizvedovat!

V kuhinji smo sedli za mizo. Taton je gledal kukavico v uri, ki je itak niso imeli, jaz pa nekam v koledar za leto 1322. To je bilo leto, v katerem je umrl babičin najljubši prednik.

»Leni je zgoraj v sobi!« je začela babica. »Včeraj je prišla in to skoz okno!«

»Tudi šla je skoz okno!« sem rekel. »In to iz ene boljših hotelskih sob!«

»Sem slišal, da si hotelski zabavljač, ja!« se je oglasil taton Brane. »Še slabše si končal, kot sem ti napovedoval!«

»Ne bo držalo!« sem se nasmehnil, počutivši se varnega zavoljo babičine odločnosti. In potem sem mu povedal, koliko zaslužim in kaj vse še uživam zraven.

Bilo je vredno.

Oči so mu začele krožiti v obliki znaka za paragraf, lica pa so zadobila barvo tlačenega skunkovega slepega čreveska.

»Ampak kljub temu si samo hotelski zabavljač, oné!« je siknil skoz zobe.

»Se strinjam!« sem rekel. »In kdo je vam zadnjikrat kupil kitaro, vredno vsaj deset mesečnih najemnin za dvosobno stanovanje v najdražjem delu mesta?«

Ni mi odgovoril.

»Prav!« je rekla babica. »Zdaj, ko sta razčistila, koliko je vreden kdo od vaju, bom Edija poprosila, da gre gor k Leni in se pogovori z njo!«

Hotel sem nekaj reči, pa me je prekinila.

»Z nama noče govoriti! Tudi jesti noče!«

Zavzdihnil sem.

Taton je spet pogledal stran.

»Prosim!« je rekla babica. »Poskusi jo pregovorit, da vsaj pride dol in nama pove, kaj je počela po svetu!«

»PO SVETU???« je zarohnel taton.

»Aja, ti še ne veš!« se je nasmehnila babica. Tudi jaz sem se nasmehnil.

»PO KAKŠNEM SVETU???«

»Hja …« je rekla babica, »recimo, da je veliko brala Karto Evrope! In Novega sveta, če smo že pri zemljepisu!«

In me je pogledala in sva se zakrohotala.

»KAJ NI PRIŠLA DOMOV NA ŠTUDIJSKI DOPUST? A SE NE UČI V SOBI???«

»Morda tudi!« sem rekel, pogledal babico in spet sva se zakrohotala.

»Ne učim se!« se je zaslišalo od vrat. Obrnili smo se vsi hkrati, kot v filmu.