kratek absurdni roman

Kulturni center Maribor, 2025

Škržat je stalnica na znamenitem mariborskem “prostoru pred Orlom” ali Astorio, kakorkoli vam je ljubše. Ko ga pokličejo igrat v novoobnovljeno Slavijo, se marsikdo vpraša: čemu ga ni več na Ezl eku? In kaj imajo pri tem Oto Pestner, Bajaga, dravski flosar in mariborski otok? Vsa ta vprašanja odstira pričujoči absurdni roman s kar dvema soundtrackoma, ki izideta kot digitalna albuma na dan izida romana, 3. 4. 2025, ko ga bo avtor ob 19.00 v tandemu s pesnikom Miho Mauričem premierno predstavil v ljubljanskem Centru za poezijo Tomaža Šalamuna.

Odlomek:

Škržat je jel odmetavati svoja glasbeniška oblačila: lajbič, srajco, pas,

črne hlače, rozaste nogavice, bele čevlje z zaponko. Držalo za orglice.

Trzalico, ki se mu je zataknila za noht desnega kazalca. Pas za kitaro.

Kitaro. Umetne zobe, ki jih je kupil v Trstu leta 1993, ko je na poti v

Benetke slučajno zašel tja.

»To si vtikaš vsako jutro v usta?«

»Ti pa Labello!«

»Jaz ne vtikam Labelle v usta!«

»Oprosti!«

Ni vedel, kaj naj reče. Z Barcarolle sta se spoznala tistega popoldneva,

ko je ravno zaključeval svoj zadnji set pred Astorio za tisti dan. Za

konec je igral Saj bo, star afroameriški spiritual, ki ga je pobral s plošče

New Swing Quarteta. Prepev je naredil sam, ker bi sicer predolgo

trajalo in mama mu tudi ne bi plačevala prevajalca. V mislih je sicer

imel Dušanko Zabukovec, ki je kvartetu že prevedla v angleščino staro

Pestnerjevo pesem Nisam kriv/Suženj tvoj.

Kad zakuca ljubav prava, je pel Pestner v izvirniku, srcu kavez nađeš

ti …

»Kaj te si zaj popevleš!«

»Daj mir!«

Škržat ni predvidel, da bo že tisti večer Barcarollin gost. A imel

je kitaro J-200, sicer Epiphonovo, ki je Barcarolle padla v oči. Pel je

Orbisonove pesmi in dve Bajagini uspešnici. Navrgel je še dve svoji,

daleč od tega, da bi bili uspešnici.

»To si ti napisal?«

»Tota je moja, ja!«

»Oho!«

Barcarolle se je zdel zanimiv človek. Že od malih nog je bila v

glasbi, najprej je v glasbeni šoli igrala violino, nato je presedlala na

klaviature in ozvočevanje. Postala je prva ženska tonska tehnica na

Gregorčičevi. Družina je imela veliko meščansko stanovanje, a nekega

dne so vsi pomrli na isti dan. Preživela sta samo deda in bakica. Mestna

industrija je pretrpela hud udarec. Barcarollin oče je bil obenem tudi

muzikant, igral je v Slaviji. Poznal je tako Boška Petrovića kot Miša

Kovača. K njim domov so hodili Sepe, Robežnik, Sepe in Privšek. Bil

je kot Mišo Doležal.

Vjeruješ u riječi srca, misliš da su dobri svi …

Ponavadi človeka ni kar tako povabila domov. A Škržata je že nekaj

časa opazovala. Stal je pred Astorio in pel. Menjal je veliko kitar. Toti

pretirava, je pomislila, a njen oče, bobnar, je večkrat rekel: človek, ki

ima samo eno kitaro, je človek, ki bo moral kmalu imeti še eno. To je

slišal Bojan Sedmak in si takoj kupil Les Paula. Barcarolle pa je bilo

všeč, kar je slišala. Pomislila je: ta je hud in močan; pa kaj bo — kmet

je kmet; saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom.