VED, 2006
Ovitek: Miloš Radosavljević
dodana zvočna knjiga (interpretira avtor) in album z glasbo iz knjige
MAGDALENA je kantavtorska zgodba, pravzaprav njeno nadaljevanje. Začne se v hotelu Hoffenstohl 1, kjer se kot hotelski glasbenik zaposli in živi protagonist romana RADOSLAV (VED, 2005). Protagonista spremljamo pri glasbenih angažmajih v tem in drugih Hoffenstohlovih hotelih in med snemanjem koncertne plošče, ki sprva propade zaradi malomarnosti tonskega tehnika, ki po mešalni mizi polije pivo. Ko protagonist pri sebi že odpiše tudi svojo hotelsko kariero, pride iz Švice na obisk hotelirjev sin, hud bolnik, s svojo novo spremljevalko, Magdaleno Kognoj, ki je v romanu RADOSLAV zapustila protagonista in šla v Ameriko. Njena nenavadna, zelo zapletena vrnitev in pričakovana smrt hotelirjevega sina protagonista vzpodbudita, da se zbere in se ponovno loti snemanja koncertne plošče, kar mu na koncu tudi uspe. Kako pa se bojo pa zasukale stvari med njim in Magdaleno?
Spremna beseda Tatjane Lapuh:
MAGDALENA
Pred nami je drugi del trilogije o Radoslavu. Tokratni nosi naslov Magdalena. Gre za nadaljnje popotovanje glavnega lika Radoslava, ki, kot bi sedel v avtobusu, srečuje ljudi, ki s svojimi pripetljaji nizajo kamenčke v mozaik in s tem ustvarjajo zgodbo. Odnosi, ki jih Krajnc prikaže v romanu nemalokrat delujejo kaotično, zamaknjeno, pa vendar so kot refleksija njega samega. Vsak lik ima svojo težo, ki jo avtor vztrajno postavlja nasproti malemu človeku in s tem v nas samih zastavlja pomen vprašanja kontradiktornosti, ko poje: »Ljubezen je najlepša v hramu mraka in draga / sama veš, da sem imel te rad. / Objel sem te nad truplom pomorščaka, / nato pa te položil k njemu spat. /« Kdo je torej Radoslav? Kantavtor, ki išče svoj »hotel«, v katerega bo upal vstopiti, ne da bi pri tem čakal na koga od prijateljev? Sin nesrečne ljubezni? Večni popotnik? Kaj ga naredi hkrati tako živega in kljub temu ovitega v lupino monotonosti? »Obravnavaj me kot človeka, / sprememba bi mi dobro dela…/« je samo ena od pesmi, iz katere kar veje prošnja po identifikaciji z drugimi, ko prosi za enost v bivanju zdaj, ta trenutek. »Spomini bolijo«; ko leže v posteljo. lahko zajoka in je, on sam. Skozi njegovo tavanje pa je moč zaslediti tudi socialne zametke, v smislu večnega boja za eksistenco, ki tako neusmiljeno prizemlji še takšnega sanjača, kot je on. Vselej upa na »plato«, ki pomeni neko rešilno bilko, katere se oklepa kot prestop k realizaciji njegovega obstoja. Leta nalagajo odgovornost, čas polzi in nehote zariše svoje ornamente na njegovo podobo, ki je nikoli ni prav dobro sprejel. Za njim je preveč neuspelih poskusov, preveč zaprašenih polic, kjer počiva »jezerologija« in v njem preveč praznine, ko se sprašuje, »če mi poveš kje si bila …«, ne da bi na to pričakoval odgovor.
Krajnčev jezik pa je tisti, ki nas vseskozi zabava, kar nakazuje, da je avtor želel z njim doseči teatralni presežek, kar je za literaturo urbanega kova (s primesmi ruralnega) dobrodošlo. Gibkost besed se zdi polna balasta, kot barvna paleta ekspresionistov, kratke vmesne zgodbe pa polne banalnosti, ki pa še zdaleč niso naključje. Gre za formacijo, katere sprotni vtisi proti koncu romana dobivajo svojo pravo podobo. Glavnega akterja spoznamo le do koder nas pusti avtor sam. Tu ni zaslediti pojasnjevanj o stanju duha, ni dolgovezenj, ki se sicer pojavljajo na vsakem »špilu«, in ravno s temi efekti zabrisujejo podobo tega, kdo Radoslav pravzaprav je. Odstiranje je le bežno, tega pa takoj zatem zmoti »nedogodek«, ki hitro in vztrajno prereže eksces čustev. Kot »in medias res« se bralec znajde v vrtincu obojega, na eni strani na prehodu melanholičnega klica čustev, in na drugi strani na tiru, ki že pelje naprej v stvarno kuliso življenja. Slednja se nam seveda mnogo bolj razgali, medtem ko je prva zgolj trenutna, kot pisateljev odsev v ogledalu, ki se ne bi smel zgoditi, pa se kljub temu zgodi. Ljubezen akterja, ki se že v prvem delu romana ne zdi fatalna, se v tem le še bolj distancira od svojega namena, saj je njuno srečanje prikazano kot eno izmed spleta dogodkov, nad njunim druženjem pa vseskozi kot senca bedijo odtisi preteklosti. Nič ni pozabljenega, in že zaradi situacije same, v katero sta vpeta, sta tako obsojena na igro vlog, ki jih ta narekuje. Avtor se tako zaveda nemoči nad potekom življenjskega toka, ki se nemalokrat poigra z usodami in jih tako tudi spretno vpleta v celostno strukturo. Ne skriva pa tudi ostale plati temačnosti, ki se v ironičnih zgodbah venomer kažejo, saj se zaveda, da ta kot taka obstaja. Ne prihrani nam tudi obraza smrti, kateremu pogleda v oči. Pri stranskih likih se ta zdi mimobežna, pri očetu in Rüdigerju pa ta zareže, saj ga ne pusti nemega. Vprašanje esence se tedaj prerine v ospredje, odmev narave pa le še bolj intenzivno bralcu prikliče občutja ob vsem tem na plano: »ampak tokrat ni dvignil glave…zunaj je padal rahel zimski pršec.«
Gre torej za svojevrsten roman z eksaktnimi potezami pisanja, ki bralcu sprva daje vtis, da gre za daljšo anekdoto, vendar je vse prej kot to. Zgodba, katerih rdeča nit je življenje kanatavtorja, se zdi na trenutke redundantna z vsemi »novicami« iz okoliša, so pa te bistvena prvina, katere se Krajnc oklepa, da jo začini in tako naredi še bolj berljivo.
Radoslav je torej kot potnik na avtobusu, čigar usoda plete venec z drugimi, njemu sorodnimi in manj sorodnimi dušami, ki vsak k sebi in skupaj čakajo na »pravo« postajo.
Ali bo kmalu prišla tudi njegova? Ali se bo še dolgo spraševal »should I go or should I stay?«, medtem ko mu bo v ušesih že odmevala »Rüdiger waits in the dark by the stair«. Kje bo našel sozvočje z drugimi in, končno, s samim seboj? Kje se bo srečal počasi, brez strahu in on, s tem, kar je? Kdaj bo dobil »sound not« in seveda, tudi navzven enak?
ODLOMEK:
Sedel sem v Hoffenstohlovi pisarni, da bi skupaj poslušala posnetek nastopa, ki smo ga imeli prejšnji dan. Pisarna je bila precej bolje opremljena kot tista, v kateri sem se kregal z Agnostikom Žvelcem, pa tudi bolj pospravljena je bila. Žvelc je imel vse po tleh – stare cajtenge, čigumije, fotografije bivših soprog, mikrofilme s posnetki intimnih trenutkov z bivšimi soprogami, umetne zobe, kablovje, trakove, kasete, kak gumb, ki je odletel s feršterkerije, vse, kar si lahko zamislite in precej takega, kar vam niti v sanjah ne bi padlo na pamet. Hoffenstohl pa ne. Nak, imel je vse po fasciklih, na nizki omarici preprost predvajalnik cedejev, na mizi pa dve mapi z nalepkama FAKTURE – TAJNICA in FAKTURE – ODPUŠČENA TAJNICA, telefon, prenosnik in precej zanimiv mavčni kipec orangutana. Rekel je, da mu ga je poslal sin, ki ima podjetje za prodajo avtomobilov v Zürichu. Silno čudno ime je imelo to podjetje, nisem si ga zapomnil, ampak baje je dobro šlo.
Hoffenstohl se je to jutro precej dolgo pogovarjal po telefonu. Posli pač. Ravno se je obrnil k meni, da bi naredil nekakšen uvod v to, kar bova poslušala – čeprav sem kaj dobro vedel, kateri komadi so ratali in kateri ne – ko vnovič pozvoni telefon.
»Prosim?«
Izraz na obrazu se mu je spremenil iz neučakano-glasbenega v temno-poslovnega.
»Je kaj narobe?«
Sem se trudil, da bi ujel kaj iz telefona, pa je glas onstran govoril precej tiho. Hoffenstohl je naenkrat udaril po mizi.
»HERMAN, HERMAN HOFFENSTOHL!« se je spet zadrl. »NE, NISEM IVO HOFFENSTOHL. NE, NE POZNAM NOBENEGA IVOTA HOFFENSTOHLA! KAKO? NE! NE! H-E-R-M-A-N! Ja, tako. Nič, nič. Dobro, da ste poklicali. Kako? Herman s »H«, ja. Dobro. Hvala. Nasvidenje!«
»Si lahko misliš,« je zavzdihnil, ko je odložil, »a si ti sploh lahko misliš?«
Začudeno sem ga gledal.
»So hecni ti z Kreditnakubixa!«
Svet kreditnih kartic mi ni bil tako zelo blizu. Psiholoških profilov uslužbencev Kreditnakubixa pa tudi nisem poznal.
»… češ da bi bilo dobro, če bi se oglasil pri njih!« je tarnal Hoffenstohl in požrl skoraj vso prvo polovico stavka. »Žalijo me z drobižem, sem jim jih kar napel, nakar se je izkazalo, da mislijo, da sem Ivo!«
»Hja,« sem rekel, »pri pogostih priimkih se rado kaj zalomi!«
»A ne da?« je poskočil Hoffenstohl. »No ja, glavno, da je urejeno. Kaj pa se tako mrščiš?«
Nisem hotel povedati, da se mrščim zato, ker mi je pod častjo, da mi sploh omenja svoj drobiž.
»Včerajšnji šov je bil zanimiv!« je rekel nato. »Četudi me je vsaj šestkrat vmes skoraj mrtvoud, še posebej, ko je oni norec, ki mu pravite Jakelj, metal leteči krožnik v vazo mame Angelike! A sploh ve, da bi ga lahko odpustil kar tam, sredi špila?«
»Ve!« sem rekel.
»A veš tudi ti, da bi tudi tebe lahko odpustil sredi špila zaradi kozlarij, ki jih prirejaš? Kaj pa te je popadlo na vsem slepem po enem letu? A ti moj hotel ne ustreza več? Bi raje Wembley? Ker lahko uredim, veš. Lahko ti uredim prekleti Wembley!«
»Ne ne …« sem hitel. »Samo repertoar …«
»Repertoar je zate itak španska muha!« je zagodrnjal Hoffenstohl. »To sem že nekajkrat opazil. Če so navadni večeri, je vseeno, mi je celo všeč, kot sem že parkrat rekel, da se ne ponavljaš, gostje jejo, ti pa počni, kar češ, dokler jim paše poleg jastogov in tistih mešanih solat. Ampak povabil sem nekatere ugledne ljudi, ki … so šli potem plesat valček. Zahvali se Straussu, da jim je potegnilo. Ponavadi jim potegne samo, če so na kaki Schlagerparadi, a razumeš, kaj ti pravim?«
»Ne!« sem rekel.
»Saj vem!« je zavzdihnil Hoffenstohl. »Si se kaj pogovarjal s Claralunno?«
»Sem!« sem rekel.
»Kje sta se pa dobila?«
»Dobila?« sem ga začudeno pogledal. »Pri bovli s šadojem! Nisva se dobila, čisto slučajno sva bila oba žejna …«
»Upam, da je tisti vaš nori klaviaturist ni preveč razburil!« je rekel Hoffenstohl.
»Yamaha Miha?« sem ga začudeno pogledal. »On je čisto nor nanjo, ves čas, ko smo pospravljali, je govoril samo o tem, kako je razumela njegovo angleščino!«
»Upam, da si ga brzdal!« je rekel Hoffenstohl. »Claralunna sicer ni čisto nedolžno bitje, a ponavadi ga svira z uglednejšim življem, z grofi in opernimi pevci!«
»Škoda, da nisem povedal Mihatu!« sem se zarežal.
»In?«
Nisem vedel, kaj natančno hoče.
»In kaj? Kaj sta se pogovarjala?«
»Nič takega. Nekaj malega o formuli 1, pa o prvem nastopu Enrica Carusa leta tisočd…«
»Njen stric je danes zjutraj šel k Manituju, veš!«
»Oh, škoda!« sem rekel. »Potem je nocoj verjetno ne bo!«
»Nocoj bo priredila zabavo v našem hotelu!« je rekel Hoffenstohl. »In rekla je, da hoče sempl tvojega včerajšnjega nastopa!«
»Danes?« sem začudeno zazijal.
»Danes!« je rekel Hoffenstohl. »Zato sem te poklical, čim prej moraš izbrat kakih štirinajst pesmi za ploščo, njej pa bomo dali danes posebno kopijo s tvojim nagovorom!«
»Ampak …«
»Nič! Lepo se spravi semle dol in začni poslušat. Čez uro in pol imaš pol ure proste dvorane, da bosta z Maksom posnela nagovor. Punca bo podedovala groteskne milijarde, pa ji naredi malce veselja!«
»Grotesknega?« sem zinil.
»Hej!« je zažugal Hoffenstohl. »Brez tvojih običajnih obešenjaštev!«
»Potrebuje oskrbnika premoženja?«
»Spravi se poslušat!«
»Potrebuje soproga?«
»SPRAVI SE POSLUŠAT!«
»Sem mislil, da bova skupaj!«
»Saj res!«
Z mize je vzel daljinca in reklo je KLIK.
… čeprav sem kaj dobro vedel, kateri komadi so ratali in kateri ne … – ja, vraga! Klinc! Zdelo se mi je, kot da je vse skupaj …
Hoffenstohl je po kakih petih pesmih rekel, da se mu zdi, da zvok ni ravno najboljši.
»Čudno, v dvorani je bilo bolje!« je zamrmral.
Mhm. Ja.
»Čudno, zdelo se mi je, da se je precej dobro slišalo!« je zamrmral.
Mhm. Ja. Ja.
»Čudno, zdelo se mi je, da je Maks precej dobro ozvočil!« je zamrmral.
Mhm. Ja. Ja. Ja.
»Čudno, zdelo se mi je, da Maks …«
Mhm. Ja. Ja. Ja. JAAAA!!!!!
NEHAAAJ!!!
KAJ PRI KOŠČENI ANITI JE MAKS POČEL ZA TISTO MIZO???!
Zakaj pri anoreksični Aniti mi je ves čas pošiljal Vegeto na oder???!
Imelo me je, da bi se zadrl kot Kevin Kline v Wandi: »Disappointed! Son of a bitch!«
Zvok, ki je prihajal s prvega cedeja s posnetki, je bil približno tak, kot bi hudi mravljici med potjo ves čas sekali šest črnih nog, ki jih je imela. In ona bi že brez ponarodelega verza v pesmi čisto ponorela. Ali pa kot bi se tisti hud pesjan, ki se je v pesmi potepuha Oskarja futral z ljudmi, odločil, da bo ljudi pojedel kar tako, ne da bi si iz njih kuhal župco in jih obiral do kosti. Uboge žrtve bi naredile OOO, JOJ bi pa potem zamolknil v pesjanovem trebuhu.
Približno tak ooo-joj je bilo tehle prvih pet pesmi. Nekaj se je slišalo, nekaj ne. Nekaj spet ja, nekaj spet ne. Kot bi valovi odnašali najboljša leta našega življenja!
Pritiskal sem na gumb Skip in upal, da bo pa deseta pesem pa v redu in da bomo morda lahko izdali vsaj singl v živo. Malo ploščo z eno pesmijo.
Tingl dilingl ingl lingl li ……………….. ngl …… lingl delingl ….lllng …………………………………………… li ……………. lilili ……………. tingl dooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo ….. oooooooooo …………. ooooooooooooooooooooooooo drek!
Približno tako je pela Jakeljeva kitara.
»Daj not še drugi cede, tisti, na katerem je drugi del …..« je z upanjem v glasu rekel Hoffenstohl in z eno roko že iskal pozicijo za zgrab telefonske slušalke, da bi se nama Maks pridružil pri veselem poslušanju.
»Bmmmmt, bmmmmmmmmt,« sem sikal med zobmi, ko sem z rokami starca vlagal drugi cede v predvajalnik.
»Obravn ….. veka …………….. bro dela ……………….«
HNNNT!!!!
»Ples. Po dvor ………………….. rste ……………….. kester in pevec ………….. peti, da pa ………………………… nar, zaplešiva valček, veče …………….. tar ……………….«
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!! NE, TO NE BO V REDU!!!
Hoffenstohl je spustil roko na slušalko. Maks je bil čez nekaj minut v sobi.
»Maks,« je začel Hoffenstohl, »s Čiuvavo tule sva poslušala posnetke …«
Okej, OKEJ, saj vem, da je bil jezen, ampak bil sem vsaj za kako glavo višji od njega.
Maks se je začel hehetati. Stavim, da je pomislil, da pohvala še nikoli ni prišla tako … uradno.
»Maks, kaj si počel z mizo?« sem se vmešal.
Hoffenstohl me je jezno pogledal, ker še ni končal nagovora.
Maks me je pogledal osuplo.
»Z mizo???«
»Da bom bolj jasen,« sem rekel z zelo narejeno mirnostjo, »izvoli poslušat naključno izbrano pesem s tegale drugega cedeja, pri čemer nama lahko verjameš, da je bil prvi slišat …«
»… POPOLNOMA ISTO!!!« se je zdaj zadrl Hoffenstohl, ki očitno ni mogel več zadrževat želje po dokončanju nagovora, ki ga je pripravil.
Maks se je sesedel v stolček pri vratih pisarne.
»Obravn ….. veka …………….. bro dela ……………….«
»Ples. Po dvor ………………….. rste ……………….. kester in pevec ………….. peti, da pa ………………………… nar, zaplešiva valček, veče …………….. tar ……………….«
Hoffenstohl je bil spet za pisalno mizo. V enakomernem ritmu je bobnal s prsti po mizi, izza zobovja pa sem slišal tih, cvileč hihihihihihihihihiiiiiii, ki je napovedoval skorajšen izbruh vseh ugaslih vulkanov v radiju osem tisoč kvadratnih kilometrov.
Maks je skočil na noge.
»A!« je rekel. »Sound fejda in pa aut!«
»Hihihihihihihihiiiiiiiiiiiiiiii!« je komentiral Hoffenstohl, zdaj glasno in neenakomerno bobnajoč s prsti.
»Sound FEJDA?????« sem zakričal. »Sounda NI, Maks!«
»No ja,« je rekel Maks, še vedno zelo mirno, »sound pride, pa gre … Običajna zadeva …«
»Ja!« sem rekel in se grizel v spodnjo ustnico. »Normalno. Sound pride in gre. Na vseh velikih ploščah je tako. Recimo tista mega tišina v uvodu v Born In The USA! Ali pa klavir Jerryja Leeja Lewisa! Imaginaren element. Je in ni! Zato torej so bili klasični rokenroli dolgi samo minuto in pol!«
»Hihihihihihihihihihihihihihiiiiiiiii!« je bobnal Hoffenstohl.
»MAKS!!!« sem zavpil. »KAJ SI DELAL CEL KONCERT, KAJ SI SE IGRAL Z GUMBKI?!«
»Kih!« se je oglasilo izza pisalne mize. Maks je bil tiho.
»Ves čas si mi kazal, da je vse perfektno okej!« sem malce bolj umirjeno zamrmral. »Celo Herman tamle …«
»Kih!« se je oglasilo iz smeri ravnokar omenjenega.
»… je bil lep del koncerta zraven tebe. Vse lepo in prav, zdaj pa tule slišim nekakšen …«
»… kompresor!« je čisto tiho rekel Maks.
»KOMPRESOR!« sem ponovil, precej glasneje.
»Hihihi!« se je slišalo izza pisalne mize.
Stopil sem k predvajalniku.
»Iščem en sam komad, ki bi bil dovolj … slišen, da bi se ga dalo nekako rešit!« sem rekel. »Recimo ponovili smo Masakr! Tega še nisem slišal. Če je sploh kaj slišat!«
Pritisnil sem na gumb.
BLUBLUBLUB GLOGLOGLOGLOGGGGLLLUK
»Iiiik iiik!« se je zaslišalo izza pisalne mize.
Maks je bil tiho.
»Oho!« sem rekel, ves trd od jeze in nemoči. Najraje bi bil skočil na tipa in z ognjem in mečem, kot je to počel Sinkijevičev ata, iz njega izsilil vso zgodbo o prejšnjem večeru.
»Oho!« sem ponovil. »Še več kompresorja?«
»Pir!« je čisto tiho rekel Maks.
»PIR???« sem zakričal.
»IIIIIIK IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIK??????« se je slišalo izza pisalne mize.
»Pri zadnjih treh komadih,« je čisto tiho rekel Maks, »sem po nesreči polil pir po mizi!«
Pogledal sem Hoffenstohla.
»Ik!« je skomignil z rameni in odkimal z glavo.
Sesedel sem se na tla pred predvajalnik.
»Naj povabim Claralunno na izbrane zvoke piva, gospod Herman?«
Hoffenstohlu se je zdaj vrnil dar govora. Počasi je vstal, vzel drugi cede iz predvajalnika, mu dodal prvega in ju zabrisal v smeti. Nato je stopil k Maksu, ki je v mislih verjetno že stal v vrsti pred lokalnim Zavodom za pohajkovanje.
»Maks,« je rekel čisto tiho, »v drugi polovici koncerta sem ves čas stal zraven tebe, pa nisem videl, da bi polil pir po mizi, ki, mimogrede, stane toliko, da si je ti sam ne boš mogel s prihajajočo podporo za brezposelne nikoli privoščit!«
»Gledali ste na oder, jaz pa tudi nisem opozarjal na …«
»Že dobro!« je rekel Hoffenstohl. »Zakaj nisi takoj povedal, kako in kaj je?«
»Tako dobro jim je šlo!« je šepnil Maks.
»Maks,« sem se zdaj jaz vključil v debato, »kakšen prekleti kompresor si pritisnil, ne da bi vedel?«
»Verjetno čisto podzavestno,« je šepnil Maks, »ko smo imeli tonsko probo in ste kar precej žežili …«
»In nisi izklopil … Niti povedal nisi … Ves čas si se režal in mi na oder kazal, da je vse okej …«
»Saj nisem niti natančno vedel …«
»In zdajle si priplesal v pisarno …« je spet povzel Hoffenstohl.
»Sem mislil, da do onega pira sploh ne bosta prišla, hehehehe …«
»Da ne bova prišla do pira!« je rekel Hoffenstohl. Stopil je k pisalni mizi in iz predala privlekel precej velik revolver.
»Tegale imam za ukročevanje brezglavih zaposlenih!« je rekel. »Maks, pojdi v kopalnico tamle levo in naredi, kakor veš, da je prav!«
»Hej!« sem rekel. »Saj ga lahko samo odpustite!«
»O hvala!« me je pogledal Maks.
»Ne ne!« je rekel Hoffenstohl. »Sem tudi o tem še pred kakim trenutkom premišljeval, ampak bo bolje tako. Maks, stori, kar je treba!«
»Hej!« sem spet rekel. »A ste nori?«
»Je že v redu!« je rekel Maks in prijel revolver. »Itak sem potreben spremembe!«
Jadrno se je zasukal na petah in izginil iz pisarne.
»HERMAN!!!« sem zavpil. »A STE N…«
»Na tvojem mestu bi si zdaj zatisnil ušesa!« je mirno rekel Hoffenstohl.
Premeril sem ga z očmi gobavega inkasanta za plin, pa skočil k vratom in ven na hodnik do kopalnice.
Noter ni bilo nikogar, okno pa odprto. Kot v stripih.
»Maks je pobegnil skoz okno!« sem povedal, ko sem prišel nazaj v pisarno v nekako klavrni podobi.
»Sem si kar mislil!« je rekel Hoffenstohl mrko. »Raje gre na Zavod!«
»Gospod Herman,« sem zamrmral, »Maks teka naokrog po mestu z lugerjem, a se vam je vsem opledlo?«
»Ah, tisto?« je zagodrnjal Hoffenstohl. »Saj sploh ni nabit! Tudi prodal ga ne bo kaj prida!«
»Uh!« sem zastokal in se sesedel nazaj pred predvajalnik cedejev.
»Torej, prijatelj,« je rekel Hoffenstohl, zdaj že precej bolj mirno, »koncertna plošča je propadla, nekaj milijonov vredna mešalna miza tudi, Claralunni zdaj ni treba posnet nagovora … vse je, kot da včerajšnjega dne sploh ne bi bilo!«
»Uh!« sem zastokal, še vedno seseden.
»Boš ti povedal bendu?« je vprašal Hoffenstohl.
Brez besed sem vstal in šel iz pisarne. V svojo sobo na hotelsko posteljnino. Iz jedilnice se je razlegalo poglasno govorjenje. Dopoldne je bilo kot iz škatlice. Pandorine.
Iz kota sem vzel kitaro, ki mi jo je dal Hoffenstohl, in jo brez večjega razburjenja neusmiljeno zavihtel nad stilsko pohištvo. Počutil sem se kot Pete Townshend. Občutek je bil prav katarzičen. Seveda, bendu bom jaz povedal. Tik preden sem s kitaro zadel ob rob mize, sem si premislil. Navsezadnje je bil Guild precej drag.
Nato sem šel nazaj dol in vletel k Hoffenstohlu.
»Kaj pa če miza ni čisto zanič?«
»Pojdi ven,« je rekel Hoffenstohl, »in še enkrat pridi noter, kot se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno za tak hotel!«
Znf!
Šel sem ven, zaprl vrata, pokašljal, narahlo potrkal.
»Kdo je?«
»Jean Valjean!« sem rekel.
»Obrnite se na mojo tajnico, pa naj vas naroči!« se je slišalo iz pisarne.
»Hudiča!« sem zagodrnjal. Še enkrat sem potrkal.
»Kdo?«
»Jaz!«
»Ti?«
»Mhm!«
»Ne poznam!« se je slišalo iz pisarne.
AAAAA!!!
»Gospod Herman, nimam veselja do takih igric!« sem zagodrnjal, ko sem, ne da bi še enkrat trkal, spet vletel v pisarno. »Naj nekdo pregleda mešalko, pa bi lahko morda nocoj na Claralunnini zabavi ponovili zadevo!«
»Na mizi, ki dela BBBLB BLUB BLUB BBLLB?«
»Gotovo je razen Maksa še kdo, ki se spozna na take zadeve. Recimo Fic. Naj Fic pogleda mizo!«
»Fic?«
»Bobnar!«
»Vem, kdo je Fic!«
»No?«
»A ni on pisatelj in bivši mornar? Bo delal dvojne vozle pri kablovju?«
»Srednjo strojno ima!«
»Srednjo?«
»Strojno!«
»A sem videt kot lastnik težke mehanizacije?«
»Herman, nehajte komplicirat! Pokličite Fica, naj pride sem!«
Hoffenstohl je zavzdihnil. Kadar pred njegovo ime nisem pristavil »gospod«, je vedel, da mislim resno.
»Zelo ti je do te plošče, kaj?«
»Niti ne več do plošče kot take!« sem zamrmral. »Samo neumno se mi zdi! Tako sva se dogovorila. In rad bi imel kaj pokazat od tega leta, kar sem tu!«
»Saj imaš kitaro, bend, sobo …«
»… in Engelberta!« sem pristavil. »Vse lepo in prav, samo pokličite Fica!«
»Kdo bo pa rihtal zvok, če boste vi na odru?« je rekel Hoffenstohl. »In če se ne motim, ima Claralunna že najete Sinove Neaplja za zvečer!«
»A niste rekli, kako všeč smo ji bili?«
»Ja, za ob večerji!« je rekel Hoffenstohl. »Ampak to še ne pomeni, da boš zdaj igral na njeni zabavi. A razumeš? Tudi če bi se mizo dalo popravit!«
»Kako bojo pa igrali Sinovi Neaplja?«
»Svojo opremo pripeljejo. In nekakšnega svojega tipa, ki jim rihta zvok!«
»KDO NORMALEN SPLOH PRIREDI ZABAVO OB SMRTI STRICA!« sem zavpil.
»Ti bi jo tudi, če bi ti padlo v naročje toliko denarja!« je mirno rekel Hoffenstohl.
»Gospod Herman,« sem rekel, »popoldne bom sklical bend in jim povedal, da se je konec vsega veselja!«
»Ne moreš!« je rekel Hoffenstohl. »Po pogodbi moraš igrat pri me…«
»NAJ VAM LEMINGI IZPRASKAJO ZRKLA!« sem zavpil. »V POGODBI PIŠE TUDI, DA SEM UPRAVIČEN DO ENE PLOŠČE!«
»Malce znižaj glas!« je rekel Hoffenstohl. »Navsezadnje že precej dolgo brezplačno živiš in ješ v precejšnjem luksuzu!«
»OČITKI – JABOLČNI ZAVITKI!« sem se zadrl.
»Pomiri se!« je rekel Hoffenstohl. »Saj imaš že tri plošče! Tole pač ni šlo, kot je bilo predvideno. Itak bo treba nabavit novo mizo … Lahko čez čas spet ponovimo!«
»Čez čas?«
»Ja, recimo ob deseti obletnici tegale hotela!«
»To bo pozimi, tik pred božičem!« sem rekel. »To je še zelo daleč stran!«
»Nič hudega!« je rekel Hoffenstohl. »Boste pa vmes naredili še eno turnejico po drugih mojih hotelih, tako kot lani. Letos ne bom najel slačidua Shemales za predskupino, pa si lahko ti izbereš svojo, če poznaš kakšnega kolega, ki zna igrat!«
Poznal sem precej kolegov, ki znajo igrat. Recimo Kokec.
Kokec je bil okej. Svojčas je baje precej snifal, potem pa se je zresnil in postal načitan. Bral je Otroke s postaje Zoo, Sadako bi rada živela, Bukowskega Ženskein podobno berivo, s kitaro v roki pa je bil res srečen. Imel je precej širok repertoar, vse od O Suzane do Wish You Were Here in skoraj celoten opus Đorđa Novkovića, Dujmića in drugih tinpanalleyjevcev onkraj Kolpe. Na ves glas se je bil sposoben pol ure dret Samo šuti, samo šuti, šuti moj dječače plavi. En njegov kolega Žaki je potem rad zarohnel: »Dereš se ‘šuti, šuti’, pa še vedno ne utihneš!« Nekaj malega je imel tudi svojih komadov, vendar jih ni veliko igral. Začel je vedno s kako kavbojsko. Njegova izgovorjava je bila fenomenalna.
OU SJUZENA, OU DONČJU KRAJ FR MI …
V času Žvelca sva večkrat igrala kje v kakem pajzlu. Z Žvelčevim bendom smo imeli štirinajstdnevni angažma v luknji, ki se ji je reklo Kvekerpoker. Kokec je prišel potem za nami. Preden sem šel, sem mu dal eno svojih pesmi Kje si bla, ko sem se bril, ki sem jih ponavadi izvajal, ko so fantje pri šanku gledali fuzbal. Tako sem bil ziher, da je ne bo nihče slišal. Kokec se mi je zahvalil in rekel, da je sicer ne bo igral, ker je not C#dim7, ki ni za šank, ampak da jo bo dal svoji zaročenki. Hja, verjetno sta, ko jo je prebrala, šla narazen. Žal mi je, če je bilo tako, Kokec! Precej dobro sva se razumela, zrihtal mi je tudi en solo špil v eni galeriji, kjer so otvarjali razstavo nekakšnih modernih … no ja, recimo jim slike.
Igral sem nekaj običajnih pesmi, takrat sem ravno izdal drugo ploščo pri Žvelcu, in mislim, da sem ravno začel s pesmijo Osnovna sredstva, prosim, ko se tam prikaže ena matrona, vsaj za tri Afrike nahranit holesterola je morala imet v žilah, na njej pa je viselo bižuterije, da bi ž njo deset let plačeval položnice 53-članski družini. No, potem sem pesem pel njej. Ves čas se je prizanesljivo smehljala, češ: ah, ti mladi avtorji, ti so za vice! Po končanem nastopu sva se pogovarjala in je bila prav simpatična. Rekla je, da je njen mož bil direktor firme Knjaaazaknjoookznjaak (momljanje) in da je imel mnnnnnnnnnnnnnnngh mnnnnnnnnnnnnnngh -larjev plače in da sta si v Azazozozozozoazazozozozo-ščici postavila krasen vikend in če bi mogoče imel kdaj čas, ko bo imela svoj knnnnnnnnnnnnn knnnnnnnnnn-sti rojstni dan, jubilej, da bi prišel igrat za njene goste in zanjo, jasno. Bi dobil vuvuvuvuvuvuvuuuuuuuuuuuuuuuuuu denarja in še najedel bi se, bogasrota, takole shiran sem videt, ja, umetniško življenje ni dobro za srce in ožilje. Ko sem hotel reči: moje srce in ožilje is duink kvajt olrajt, tenkju veri mač, je kriknila: vzemite no kanapejčka, dva vzemite, naša služkinja je to včasih delala, veste, oj, smo jedli. Veste, se je zaupno nagnila k meni, da me je njena leva ličnica udarila v čeljust in mi jo skoraj izpahnila, sem modre krvi. Pomislil sem, pa ni bilo lepo od mene, kakšna barva neki naj bi bila zamaščeno modra. Rekla je, da je njen stari oče bil von in še nekaj, nekaj nemškega, oče je bil pa nemčur, so jih izgnali, a je potem ona prišla nazaj in si še prej v tujini nagrabila to in ono. Soprog je premožen, ni jima sile. Ha, je rekla, kupujem samo v izbranih butikvejih, kje se pa vi oblačite?
»V butiku za revne,« sem rekel.
»To je kakšen nov?« jo je zanimalo.
»Ah, ne, obstaja že od časov Stare pravde,« sem rekel, že malce lačen, kljub temu pa nisem hotel bit preveč piker, saj je bila stara prav simpatična. Samo resnisem bil razpoložen. In če res nisem razpoložen, sem lahko prav nekrščanski.
»A to je bila kakšna veleblagovnica?« jo je zanimalo.
»O ja!« sem rekel. »Tam, kjer zdaj stojijo ostanki onegale gradu, tja so se včasih zlivali potoki in potoki premožnih kupcev!«
»Gor na hribu?« je hlastaje spraševala. Šele pet let je bila v mestu.
»Tam!« sem rekel.
»Kako pa, da so jo podrli?« jo je zanimalo.
»Grofje so dobili denacionalizirano!« sem povedal.
»Neverjetno! Tako hitro!« je rekla. Potem je mlasknila. »A boste prišli?«
»Sporočite mi, kdaj bo,« sem rekel. Dal sem ji številko in sva se poslovila. Ko sem pozneje vprašal organizatorja razstave, kdo je pravzaprav to, ni imel pojma. Prvič sem jo videl, je povedal.
»Kupila je ono sliko z razmazanim pejsjim drekom v obliki nekakšne mutirane kutine,« je še dodal. »Niti trznila ni, ko sem povedal ceno.«
Pa tudi poklicala me ni.
Hoffenstohlu sem odmrmral, da bom poskusil najt Kokca. Za predskupino. Pokimal je in se nato zatopil v nekakšne papirje. Tik preden sem stopil iz pisarne, je malce pokašljal.
»Nisi menda kaj razbijal, ka-li?«
»Koga ali s čim?«
»Mislim, te ni popadla demolicijska jeza?«
»Če mislite, ali sem hotel razbit kitaro ob mizo, potem priznam, da me je prijelo, ja. Ampak je škoda kitare!«
»Škoda je mize, dragi moj! Tista miza stane vsaj enkrat več, če ne dvakrat. Lahko stopiš do Danile, pa bo pobrskala po računih in ti nat…«
»Ni treba!« sem zamrmral. »Kitare itak nisem razbil!«
»Se mi je zdelo!« je zamrmral Hoffenstohl.
Šel sem nazaj v sobo. Krasen dan. Najprej sta mi kompresor in mešalka, ki žlampa pir, popila koncert, na moje zdravje, seveda, zdaj me pa namesto plošče čaka še ena turneja po Hoffenstohlovih hotelih. V Hoffenstohlu 2 hočejo, da vedno končam z It’s Now Or Never. V Hoffenstohlu 5 hočejo, da vedno začnem z It’s Now Or Never. O vmesnih Hoffenstohlih sploh ne bom govoril. Samo v enem mi je uspelo v repertoar improptu vstavit zelo kratko izvedbo Whole Lotta Shakin’ Goin’ On. Yamaha Miha si je dal duška, ampak na koncu je ena gospa, daveč se na svinjskem zrezku, izkašljala, da bi rada kakšno o mamah. Obrnil sem se k Jaklju in rekel: blues, klasika in odbil pesem, ki smo jo pri Žvelcu zakopali nekam globoko na prvo ploščo. Hardcore Mama. O naročevanju prostiputk na dom. Ni bila ravno klasična pesem o mamah. Gospa po koncu pesmi ni naročila deserta.
»Imela lisice bo, bič in pa ketne,« sem pel, »nocoj se zgodile stvari bodo fletne./ Hardcore Mama / me vabi v svoj objem. / Hardcore Mama, / njenim meram se ne upiram.«
»Uapidi uapidi uapidi uaaaa – ooou ooou!« se je zadaj drl Fic, ne da bi ga kdo kaj prosil.
Hoffenstohl je po koncu tistega špila dobil nekaj pripomb, da najema »klafrske bende« in da pesmi o ketnah niso primerne ob večerji.
Naslednji večer smo jo ponovili. In potem nikoli več, ker je Hoffenstohl, čeprav mu je pesem on drugi večer, ko jo je slišal, bila všeč, češ da je hudljakovo kmuštna, kar koli že to pomeni, zares lepo prosil, naj zvadimo kakšno bolj klasično o mamah.
O mamah. Pesmi o mamah. Naslednji dan sem zbral nekaj »maternih« poskusov. Nič kaj primernega ni bilo. Imel sem eno z naslovom Mati, kaj ste pili, ko mene ste rodili, za katero sem vedel, da ne bo šla skoz, prav tako ne Mama me je razdedinila, ker sem se poročil z Orientalko, prav tako ne Mama, jaz bi bil zločinc in tudi Mama, jaz nočem umret se mi ni zdela primerna. Čeprav bi bilo zelo zabavno videt, kako bi se pri hotelski večerji obneslo vse to.
Nič, treba je bilo pobrskat po svetovni zakladnici pesmi o mamah. Na eni stari plati sem našel eno Orbisonovo pesem o mami. Tale bi znala vžgat pri tujih gostih, sem pomislil. Kaj pa za domače?
Hoffenstohlu sem predvajal tisto Orbisonovo. Bila je v nemščini.
»Mama, ich rufe dich an? Ich bin alein, so ganz alein?« me je pogledal Hoffenstohl. »Odlično. To bo kot naročeno za Frau Fensterbriefumschlag. Ona ima rada tovrstno patetiko!«
Pomenljivo me je pogledal.
»Jaz imam raje tisto o ketnah, ampak saj veš …«
Vem.
Vse vem.
***
»Pisces fish!«
»Riba fish!«
»Fisch und fish!«
»Vsi trije imamo prav! Še enkrat!«
»Miza Tisch, riba Fisch, pisces fish, miza – dish — in zmagal!«
»Hudiča!«
»Kakor je ona rekla!«
»Okej, okej! Revanš?«
»Vsekakor!«
»Gremo še enkrat. Vi začnite, Magdalena!«
»Miza Fisch …«
»IZPADLA!!! IZPADLA!!!«
»Drek!«
»Dovolj bo za danes, moram še pospravit sint!«
»Kam greš …ste?«
»Na oder pospravit sint. Potem pridem dol na kozarec bujnega!«
»Eno lepo pesem ste igrali, tik pred koncem!« je rekla Leni, ko sem prišel z odra.
»Katero mislite?«
»Ono predzadnjo, ono …«
»Katastrofa na štirih stolih?«
»Ne vem, če je bila ta!«
Malo sem zapel.
»Ja, ta, ta!«
»Samo ta vam je bila lepa?«
»Ne, ne, ampak ta je bila predzadnja, pa melodija je tako … tako …«
»Nalezljiva?«
»Ja, to! Nalezljiva. V kateri tonaliteti pa je?«
»Kis-dur!«
Leni je zardela, kar je je bilo skupaj.
»Kako pravite?«
»Kis-dur!«
»Magdalena, če pravi, da je bil Kis-dur, je bil Kis-dur, on je glasbenik, bo menda vedel!« se je vmešal Rüdiger. »Zanimiva imena imajo ti duri!«
»To je K-dur z višajem!« sem povedal. »Pol tona višji je, potem mu sledi L-dur, Lis-dur in tako naprej!«
Leni je že obračala oči.
»Prav!«
Rüdiger se je obrnil k Leni.
»A se ne bi vidva že začela tikat, fik fik?!« je zagodrnjal. »Stojim tule kot rokavica med dvema mušketirjema!«
»Rokavice stojijo med mušketirji?« je na videz nedolžno vprašala Leni.
»Magdalena,« je zastokal Rüdiger, »kdo te je vzgajal?«
»Mahalia Jackson!« je izstrelila Leni, ker je vedela, da bom ob omembi tega imena zelo trznil. »Bila je temnopolta in imela je veliiiiiiike roke!«
»Ja ja, že prav!« je godrnjal Rüdiger. »Samo nehajta si tule izmenjevat spoštovanja. Saj vesta, da ona pesmica pravi: Hans, du hast die Gans gestohlen, gib sie wieder her! Še Hansa so tikali, dajta se zresnit!«
»Ni bila tisto Fuchs?« sem se oglasil.
»Kaj?« je zazijal Rüdiger.
»Fuchs, du hast die Gans gestohlen!« sem rekel. Leni se je komajda premagovala, da ni izbruhnila v krohot.
»Kakršna koli pošast že!« je Rüdiger zamahnil z roko. »Magdalena, saj veš, kaj sem hotel reči!«
»Nočem se tikat z njim!« je rekla Leni. »To je preveč osebno!«
Rüdiger je zavzdihnil.
»Prav, potem se pa vikajta! Briga me! Tole vodo še spijem, pa grem ležat! Magdalena, boš ti vsekala še en biljard z Onklom Sängerjem?«
»Vsekala z veseljem!« je skoz stisnjene zobe rekla Leni. »Vsekala, o to pa to!«
»Vzel bom dežno prekinitev na tole!« sem rekel.
»KAJ?« sta zavpila oba hkrati.
»Tole bomo prestavili na drugič. Na jutri mogoče. Biljard. Zjutraj sem spet opazil, da imam gangreno na nožnem palcu in bi predlagal, da gremo vsi spat!«
»Ampak jaz nisem zaspana!« je zarobantila Leni.
»Potem igraj biljard s tujci!« sva rekla z Rüdigerjem v en glas in šla k liftu.