Nominacija v polfinalu za nagrado kresnik za najboljši roman 2010.

Litera, 2009

Vdovec Goršič iz celjskega predmestja Spodnja Hudinja v žlahtnem spominjanju na svojo preminulo soprogo.

Življenje je presilovito, da bi ga zmogli brez predaha, a je na drugi strani tudi pisanje Mateja Krajnca o večno živeči, a žal že pokojni Cirili Goršič, prav tako silovito, kot da ga je napisal brez predaha. Najbrž je tam nekje na Vodmatu v Ljubljani, kjer je v času pisanja čepel in pestoval svoje celjske nostalgije, nekoč vdihnil, v šupu natipkal petdeset strani in šele potem izdihnil. No, tako ga je treba tudi prebrati. Brez predaha. In če ne gre tako, pač ne gre. Potem je mogoče celo bolje, da ga kar odložite. A dvomim, da ga boste uspeli odložiti, dokler se ne boste kar naenkrat znašli pred celo dolino tetrisa. Pred tem pa se vam bo pred očmi zvrstila vsa žlahta Goršičke ter vseh drugih celjskih modelov in originalov, njihovih zgod in nezgod, ki so skozi ustno izročilo preživeli do Krajnčeve upodobitve v tem zapisu. Kakor tudi spomini in podobe vrste celjskih kvartirjev in hiš, ki jih je čas dobesedno povozil in prekril z asfaltom ter velikopotezno infrastrukturo hitro razvijajočega se logističnega centra v državi. Očaranost po zaključenem branju (poleg doline tetrisa seveda) pride iz spoznanja, kako je Matej Krajnc uspel iz tistega, česar skoraj nihče več ne vidi ali se mu ne zdi omembe vredno, iztisniti cel roman. Res da kratek, a ne bomo zdaj gledali romanu v zobe. Saj tukaj ne gre za vprašanje vojne in miru, temveč za vprašanje branja. Za branje gre in če se želite osvežiti z branjem, je to prava knjiga! Ta kljub svojemu, kot gromšek resnemu naslovu (bohjetre kje je Krajnc našel ta requiem) in celi paradi mrličev, ki cepajo, kot muhe (Cak. In konec!), ter duhov, ki vstajajo iz njih in prihajajo nazaj s furmanskim vozom, brez vsakega predsodka nadaljuje z vedrim pripovedništvom Močilarja, ki je časi kaj razkladal Livsteku in v dolino tetrisa pridemo pravzaprav mimo Tepanj in čez butalske hribe. Ne, ne, ni mogoče pisati globokoumnih razmislekov po takem branju. Je na koncu treba knjigo preprosto še enkrat vzeti od začetka in prehoditi to Celje z gospodom Goršičem od Polul pa ob vsej Hudinji, Celje, ki je ravnokar še bilo, pa ga ta hip že ni več. Izogniti se morate le multikinu, kjer zvok prihaja nekje od zadaj in ti butne v mozeg, da ti ubije bobniče en dva tri, kladivce nakovalce paf. Mladina pa uživa, bolj gluhi pridejo iz kina, boljše je. In ne slišijo duha Cirile Goršič, ki pacá s testom za češpljeve cmoke. (Peter Rezman)

Odlomek:

Življenje je presilovito, da bi ga zmogli brez predaha. Zato menda umremo. S smrtjo sem si v vseh teh letih prišel na jasno, cisto sem si jo zbanaliziral, da se mi kaze kot grda stara pokveka, čeprav si je v resnici ne predstavljam utelešene; se mi zdi, da bi bila videti precej smešno. Če dobro premislim, ne vem, kdo od naju bi na koncu koga gnal. Ne predstavljam si, da bi legel in rekel: dobro, to je to; ne predstavljam si tudi, da bi bil kje priklopljen na vso mogočo mašinerijo. Najlepše bi bilo, da bi nekoč enostavno odprl vrata svoje sobe in bi za njimi bil mir. Mir kot spokoj, ne kot navaden vsakdanji mir. Mir kot en tak slap, ampak tih slap, to težko razložim, prelival bi se po meni in skozi mene in zaplaval bi in se izgubil med kodrlajsasto peno. To bi recimo bilo lepo. Tak predah bi mi ugajal. Tako je šla Cirila. Prišel sem domov iz trgovine, zgodaj; ko sem šel, je še spala. Ko sem prišel nazaj, je tudi spala. Enostavno se ni zbudi-la. Tresel sem jo in nekajkrat mahnil po licu, pa nič. Potem sem spoznal, da bo treba nekoga poklicati. Prišla je soseda in vse je bilo precej hitro urejeno. Jokal sem šele kak teden po pogrebu. Tisti dan, ko je umrla, nisem jokal, ker ni bilo časa. Potem je bilo treba urediti vse za pogreb, bil sem našpičen kot svinčnik. Kdaj naj bi jokal? Potem sem potreboval en teden, da sem si prišel na jasno: ne, tokrat ni šla za teden dni k sestri, arduš, to je pa zdaj to, potem se je šele udrlo. Udiralo se je kaka dva meseca, pa ne ves čas; postopoma. Spominjal sem se določenih stvari, ki sva jih skupaj počela, recimo igrala švarcpetra. Pred leti sem kupil karte v enem kiosku, vse tiste živalce. Pa vojno sva igrala, lažnivca, damo, človeka ne jezi se … Imela sva dneve. Dan za človeka ne jezi se, recimo. Ob sredah. Nič ni bilo treba govorit, ob petih popoldne ko sva povečerjala, je prinesla škatlo na mizo; tudi ni nikoli spraševala, katere figurce bom imel, ker je bilo jasno: jaz zelene, ona rdeče. In potem me je ves čas zbijala in šibala tiste figurce gor in dol. Redkokdaj sem dobil šestico, pri kocki sem bil vedno velik revež, iz Las Vegasa bi me izgnali. Metal sem enke ali trojke, vse skupaj je bilo podobno nižji gimnaziji, cifre namreč, bil sem bolj povprečen, ampak bilo je dovolj, da sem potem delal kot vodja skladišča. Sicer ne takoj, najprej so me dali v nekakšen sektor, da sem tipkal nekakšna pisma. Pa telefone sem dvigoval. Potem so me prestavili. Nisem bil slabo plačan. Cirila tudi ne, računovodkinja je bila v naši širfabriki, to je bilo dobro delo, bila je gospa, klobuki so padali na tla pred njo, silno ponosen sem bil nanjo, vedno zrihtana, spedenana v nulo, vsak teden k frizerki, tisto je bilo prav zabavno: dober dan, gospa Goršičeva, kot ponavadi, ne? Nič ni rekla, samo sedla je na tisti stol in naredila hmk hmk, kar je pomenilo, da ja, zdaj pa lahko začnete. Znorela je, če ji je kdaj kaka frizerka kaj scufala ali narobe zavila kakšen las. Silno je bila občutljiva, čes, saj ne morem v službo kot kakšna smrdokavra, hudiča, a bom morala it drugam? Ne ne, gospa Goršičeva, saj bomo uredili, vi samo sedite. Hmk hmk, je potem spet zagodrnjala in ponavadi so jo res zrihtali, čeprav mi je še potem cel teden govorila o tem, kako jo je cukalo, da tja pa že ne gre več, da si bo našla novo frizerko. Ampak saj si navajena, sem ji vedno prigovarjal, saj tam si navajena, poznajo tvojo glavo, a zdaj bos pa nekim čisto tujim babnicam razlagala vse od začetka, kako bi rada na vrhu, kako okrog ušes? Ja, je priznala, da imam prav, vedno se je potem vrnila tja, čeprav ni bila čisto zadovoljna, ampak če te nekdo že pozna, potem greš raje tja, pa tudi, če moraš včasih malo potrpet. Kar vidim jo, ko je zjutraj šla v službo, vedno nobel obleka, vedno malce višje pete, nikoli ni peklarila na šiht v nizkih šolnih kot nekatere njene kolegice iz računovodstva, da so bile pod noge videt, kot bi stale v vodi. Pa mene je vedno poštimala, jaz sem bil vedno bolj pri počasnih, kar zadeva zunanje urihtavanje, vedno sem se rihtal na način en konec kravatlca ven, en not, ona pa tega ni mogla videt, je govorila: Gorsič, sram te bodi, videt si kot dementen bedak, take čudne izraze je uporabljala, pa mi popravila kravatlc, da je bil videt tako, kot je treba, pobožno. Kravate si tudi ne boš nikoli znal zavezat, je tarnala. Nisem ravno maral kravat, davil sem se v tistih hudičevkah, zategnjene kot so, ampak ne, Cirila mi je vsako jutro vesila in zategovala tistega vraga, češ, Goršič, saj ne moreš v službo kot kak fehtar. Ko sem prišel v službo, sem si vedno zrahljal prekleto pošast, če ne, mi je Adamovo jabolko viselo čez kravatlc kot s kake veje v sadovnjaku in so mi fantje govorili: Goršič, gurgle ti bo ušel od doma. Ampak Cirila se nikoli ni dala preprosit, govorila je, da bom, dokler bom z njo, urejen, kot se šika. Potem mi je bilo jasno, da sem obsojen na kravato, ker nisem nikoli hotel biti z nobeno drugo, samo z njo; bila je ljubezen na četrti pogled, ampak potem je držalo. Ko sem jo prvič videl, se mi je zdela najbolj zafnana babnica na svetu. Drugič še bolj. Tretjič še bolj. Četrtič sem si pa rekel: ne, ampak tole pa moram imet doma, ona je pa do takrat že tudi prišla čez prvi šok zaradi dejstva, kako neurejen sem bil. Potem sva šla na kosilo v Turško mačko in se je strinjala, da je na solati premalo olja. No, to je bilo to. Njen oče me ni takoj maral, je govoril: tisti todl s Polul, nič prida ga ni, kadi, porkamadona, pa tak čuden klobuk nosi. Nosil sem svetel klobuk, ker mi je bil bolj vseč kot siv, on je pa seveda to moral pripomnit. Sem rekel: gospod ata od kmalu Goršićeve, takole bova naredila – tarok na mizo, pa kdor zmaga, odloča o klobuku. So se staremu lisjaku zas-vetile oči, je rekel: nič prida te ni, kadiš, porkamadona, ampak taroka nisem še nikoli odklonil. Tako te bom nabrisal, da boš jokal bolj ko Skalna klet, ko se nanjo uščije! Sem rekel: prazne marnje, gospod ata od kmalu Goršičeve. Je rekel: dokler tarokava, sem Tona, potem pa, če me premagaš, me lahko kličeš, kakor češ. Tako je bil ziher, da me bo. Ampak nisem po prižganki priplaval, mi iz širfabrike smo bili zategli, tudi Cirila je bila taka, dokler ni šla k himeltatiju. Sem sedel, Cirilina mama nama je nalila vsakemu štamperl, je Tona rekel: spij štamperl, ampak meni ni bilo do žganja ob tisti uri, sem se malo nakremžil, je on takoj zapopadel: aha, tutek putek si, todl s Polul, kadiš pa. Sem jezno zgrabil štamperl in se mi je še deset minut svetilo v glavi od tistega šusa. Cirila se je tam zraven rolala po tleh, je cvilila od smeha: Goršič, ti nisi za žgano! Sem jo samo grdo pogledal, ker sem vedel, da ne smem znoret, ne bi imel več mirne roke, potem pa adijo tarok in klobuk!