TEORIJA DOKTORJA SHOUTA (izg. Sho-derm)
Kvakas, 2023
Mar na svetu obstaja popolna formula za zdravljenje vseh travm in bolezni duha? Bo skrivnostni doktor Shout tisti, ki mu bo uspelo, ali se bo izrodila še ena dobra ideja? Roman je začel nastajati leta 2001, a pisanje se je prekinilo, kar pa je bilo napisanega, se je založilo v številnih datotekah in backupih. Po letošnjem pogovoru s prevajalcem Andrejem Pericem sem se odločil, da premečem vsako bilčico in najdem rokopis, če še obstaja. Uspelo mi je in izvirnim 40 nedokončanim stranem sem dodal še malo štofa, vse skupaj še rahlo predelal in natisnil.
Istočasno s pričujočim romanom je nastal roman Domen Fras, ki je izšel leta 2006 in obravnava nekatere podobne reči. Medtem ko se pričujoči roman na svoj intertekstualni in mnogokje satirični način pripovedi srečuje s številnimi splošnimi duševnimi stiskami, je Domen Fras roman o paranoidni šizofreniji. S ključem. Z delovnim naslovom Mož, ki je pel in žel, je začel nastajati poleti 2001 in prvič ugledal objavo leta 2006. Ponatis je izšel 2008. Mladinska knjiga je leta 2005 roman Domen Fras zavrnila kljub posredovanju ugledne romanopiske in literarne teoretičarke Katarine Marinčič. Doktor Shout je takrat še ležal v datoteki z naslovom “Phe!.txt”, ne da bi bilo jasno, ali bo sploh kdaj objavljen. Roman Teorija doktorja Shouta ima tudi svojo glasbeno podobo, ki jo boste lahko slišali na predstavitvah.
ODLOMEK:
»Zgodba je precej zanimiva,« je mrmral Emojenevič Kraspo-Kraspo Tendenciosus. Jonathan Wells, kot je bil znan v Kanadi. Ali Princ Andrej, o katerem je že tekla beseda.
»Pazi, kako listaš,« je siknil Kej-Moj. »Bele rokavičke imej! Za plemenitaša si zelo neomikan. Si tudi časopise takole mečkal?«
»Če je v igri Skandinavec,« je mrmral Princ Andrej, »bo vsa reč še zelo kremenita! Kaj pa ona dva, o čigardveh si dobi podatke z Agencije? Lovilca zvoka ali kaj sta že?«
»Bograč in Bemtiš sta visoko profesionalna izginjevalca rokopisov in nosilcev zvoka,« je povedal Kej-Moj. »S prvim sem se srečal že pred desetletji, ko je bil še postrežček pri federalcih. Nevaren tip, zelo vdan delodajalcem!«
»Kaj pa drugi?«
»On je menda delal za pariško policijo,« je mrmral Kej-Moj. »Naj bi ga najemali tudi v newyorških prisinktih. Potem je nekako prišlo do sodelovanja med obema, uprizorila sta odpoved delovnih razmerij in šla na svoje …«
»Dovolj je, da imava Skandinavca nad glavoj,« je lopnil Princ Andrej po mizi. »Preden nadaljujeva, bi se bilo morda dobro znebiti teh dveh …«
»Menda precej nastopata na karaokah,« je dejal Kej-Moj. »A poizvedel sem po tovrstnih barih po Nemčiji, Franciji in celo v Lichensteinu in kot kaže se trenutno držita bolj zase. Očitno vesta, v kaj sta se zapletla!«
»Izginjevalca nosilcev zvoka?« je mrmral Princ Andrej. »Kaj je to sploh za en poklic?«
»Najemajo ju, da naredita, da izgine kaj kompromitirajočega … Marsikak ugleden bend recimo noče, da bi prišli na dan njihovi posnetki iz mladih let, demo zadeve … In najame dvojec, da ti posnetki izginejo, razumeš? Pri knjigah je podobno. Pogodbe redkokdaj zaležejo, zdaj, v teh časih, pride vse na dan …«
»Naju mora skrbeti?«
»Ne vem še! Kak dan ali dva, pa bova na jasnem! Ti moraš sploh paziti, Skandinavec te pozna …«
»Moj obraz je zasukan za 22,8 stopinje,« je rekel Princ Andrej, »in tudi rojalnega pečata nimam več na čelu. Dal sem si ga izrezati s pinceto in kitarskim ojačevalcem. Boli, a je učinkovito, tudi za tatuje zaleže …«
»22,8 je za Skandinavca, če je res ta, kot si ga opisal, najbrž kašelj, čigav, pa bova še videla. Se res ne bi še malce nakrancljal? Podaljšal nos, razprl veke?«
»Če boš še dolgo govoril, bom tebi podaljšal nos,« je godrnjal Princ Andrej in iskal škatlico Tolstojevih zbranih del po žepih.
»Klasike boš inhaliral?« se je začudil Kej-Moj. »Ne bi raje še malo portovca za dober spanec?«
»Ni ga čez pismeni tobak,« je odvrnil Princ Andrej.