Grof Pletergenet

Nobena založba, 2020

Absurdne in anahronistične prigode grofov Andrea Pletergeneta in Matevža Krainija-Korotanija (ki bi, prelit, napolnil jezero). Grofa sta prijatelja in sorodnika, fevdalci iz prednjih in zdanjih časov pa niso vselej čisto takšni, kot se zazdi na prvi pogled; vsaj tu pa tam ne.

Podlaga za nastanek te izdaje je bila dolgoletno prijateljevanjem s prevajalcem Andrejem Pleterskim, prevajalcem Nicka Cava, s katerim sva skupaj prevajala Cavove pesmi. Letošnje srečanje na JSKDjevi prevajalnici v Piranu, kjer sem igral svoje in njegove prevode Cava, je porodilo idejo o prigodah dveh grofov, ki nosita najina prirejena priimka v satirični, besednoigrni obliki: Pletergenet asociira na Plantagenete, Kraini-Korotani pa na Prešernov Krst pri Savici.

 

 

Naročite vendar knjigo!

BARŽUNOGLAVI FIJASEK

Ne vem, če je kdaj bila na svetu ptica, ki je pela kot baržunoglavi fijasek.

Pela je lepše kot Daniel Popović, Zdravko Čolić in Oto Pestner zajedno.

Pela je globlje kot Radojka Šverko.

Pela je bolj čisto kot Frano Lasić.

Baržunoglavi fijasek je bila zelo redka ptica, ki je pela pod oknom Davorina Jenka. Nato je za vedno izginila.

Tistega jutra je grof Pletergenet prihitel v mojo delovno sobo:

»Dragi sinosvak, poslušaj, poslušaj!«

Na gramofon je dal ploščo, s katere se je razleglo ptičje petje.

»Baržunoglavi fijasek!« sem poskočil. »Kje si dobil to ploščo?«

»S kočijo sem šel na jutranji sprehod, kar konj naenkrat zahrza in na strehi kočije slišim dedrang! Vprašam kočijaža, kaj neki se dešava, ko mi on reče: milord, priletela je plošča! Kako, saj jih ne delajo več, denem. Pravi on: poglejte samí!«

»In? In?«

»In tole je bilo na strehi!« reče grof. »Zanimalo me je, kaj je na njej, pa sem si izpulil zob in ploščo vrtel v smeri urinega kazalca, medtem ko je zob drsel po površini. Nisem mogel verjeti, dragi moj, to je praktično nemogoče!«

»Sem že mislil, da si videl pravega fijaseka!« sem malce razočarano zamrmral. »To ploščo je bilo svojčas sorazmerno lahko dobiti. Ko je pošla, je niso več natisnili! A kje pa je pravi ptič?«

»Saj to! Vrnem se s kočijo na dvorišče, stopim iz nje, pa na macesnu čepi ptiček …«

»Kje? Tu pri nas?«

»Pri nas! Vprašam ga, kdo je, pa me pogleda z začudenimi očmi in vpraša: si kdaj slišal za Davorina Jenka?«

»Fijasek? Fijasek te je to vprašal?«

»Rekel sem,« se ni dal motiti grof, »da ne govorim brez žlahtnika!«

»Se pravi, da imamo zunaj na macesnu najbolj redko ptico …«

»Zunaj na macesnu je protagonist te plošče!« je prikimal grof.

Stekla sva na vrt. Na macesnu je res sedel ptič, ki je pel lepše kot Daniel Popović, Zdravko Čolić in Oto Pestner zajedno.

»To je moj žlahtnik, grof Kraini-Korotani!« me je predstavil grof Pletergenet. Ptiča ni kaj dosti ganila omemba plemiškega imena. Pel je svojo pesem.

»Iz tega ptiča ne bova spravila ene same besede!« sem zamrmral.

»Kaj pa, če ga izzovem na dvoboj?« je nazaj odmrmral grof.

»Ti bi mene izzival na dvoboj?« se je zdaj oglasilo z macesna. »Ti, ki iz tebe še nisem slišal pametnega govora?!«

»Ptič ve, kaj govori,« sem zinil.

»Ampak nočem poškodovati nekoga, ki poje lepše kot Daniel Popović, Zdravko Čolić in Oto Pestner zajedno!« je zastokal grof.

»Reva!« se je slišalo z macesna. In nato še: »Kako to misliš – poškodovati?«

»Nočem, da bi se ti kaj zgodilo,« je rekel grof. »Nihče že stoletja ni videl baržunoglavega fijaska!«

»Vidiš, tudi lažeš!« je rekel ptič. »Leta 1957 so me posneli na ploščo, pa tudi Davorin Jenko še ni tako zelo dolgo pod rušo!«

Grof Pletergenet je zavzdihnil.

»Kako zdaj – izzoveš ali ne?« je zanimalo ptiča.

»Srce mi ne da,« je zastokal grof. »Poleg tega je borba neenakopravna: jaz kot zmagovalec 67 turnirjev in plesnega tekmovanja v Acapulcu, ti redka ptica, ki sedi na macesnu …«

Ptič je vtem potegnil pištolo in jo nastavil grofu na čelo.

»Kaj boš pa zdaj rekel?«

»Da je razmerje sil ta hip bolj enakopravno, nagiba se celo v tvoj prid!«

»Vidva nista tako redka,« je rekel ptič. »Vaju takoj ustrelim ali bi še poslednjo cigareto?«

Skomignila sva z rameni. Ptič naju je takoj ustrelil.