Akord Records/Kulturni center Maribor, 2018
ČE MI POVEŠ, KJE SI BILA (4:32)
AFINITETA (2:08)
DEŽEVJE NIMA BESED (3:24)
BLUES BLINDIRANEGA SRCA (2:38)
POZABIL (4:03)
HVALA ZA NASVET (1:53)
JESEN (2:20)
NAGLAVNI GREH (3:14)
SKANDINAVSKA PESEM #1 (3:15)
STVARI (3:19)
VONJ PO MARGARITAH (5:12)
ŠKRŽATOVA PESEM (2:58)
BONUS PESMI:
The Places in Between (2:38)
Good Morning, Love (3:14)
The Anticipation (5:12)
Besedila, glasba, glas, akustična in električna kitara, orglice: Matej Krajnc
Klavir: Blaž Jurjevčič
Bas: Vlado Pirc Bobni:
Bogdan Turnšek Poli
Spremljevalni glas: Oto Pestner
Posneto v studiu MARS, Trebnje, spomladi 2008
Snemal: Andrej Mežan
Dodatna snemanja in obdelava: studio Attic, avgust 2018
Snemal in obdelal: Jure Matoz
Fotografija na naslovnici: LK
Oblikovanje ovitka: PDesign – Peter Dobaj
BESEDILA:
TIHI DOGOVOR
Ne vem, kak je tih dogovor med vami,
ker sem šele prišel.
Prvič sem se ustavil v teh krajih,
tukaj sem čisto nov.
Ja, tista hiša ob cesti je moja,
želel sem, da tam stoji.
Tako obenem olajšam delo pošti
in odvozu smeti.
Parcela je bila čisto poceni,
koj vedel sem, da jo hočem.
Všeč mi je bilo, da je malce bolj zase,
saj ponoči bedim in ropočem.
Če boste kdaj ob štirih zjutraj
slišali škripanje vrat,
lahko mirno popenite, češ:
prišlek je psihopat!
Preslišal bom vaše sosedske zdrahe,
se umikal pogledom na cesti
Lahko govorite: ne hodi v lokal,
a tudi prišleki moramo jesti!
Ne bom priredil vselitvene zabave,
nikogar ne bom vljudno pozdravil.
Hej in v štacuni ne bom z vami kramljal –
šel bom, ko bom nabavil.
Ne vem, kak je tih dogovor med vami,
a ne hodim v cerkev in na pogrebe.
Pridige sploh nerad poslušam,
priznam, da morala me jebe.
In etika se preveč učeno sliši,
da bi jo toleriral …
Tudi na rojstne dneve ne bom prihajal
in opazk za kozarčki požiral.
Nikar ne sprašujte, če zbiram trupla,
po naravi sem namreč gurman.
Vsak večer se med šesto in osmo
oglašam kot pavijan.
Ne vem, kak je tih dogovor med vami,
ne vem in povem vam samo:
nisem vaš sosed, kolega, prijatelj,
samo prišlek sem in to je to!
ČE MI POVEŠ, KJE SI BILA
Noč ni spet tukaj po naključju,
zelo previdno izbira čas.
Vse nove sanje razčetveri
in starim uniči dober glas.
In praviš, da ti je prevroče
od že zastaranih stopinj.
Da je preveč sob v tej hiši …
No, s tem se strinjam, a molčim!
Ne bom še izkopal nasmeha,
ne bom še z nogo vrtal v tla!
Dež zlepa padati ne neha –
bolj ko me gledaš, bolj divja!
Saj nočem biti tukaj s tabo,
svet ni dovolj brkat za dva!
Izginil bom kot dnevna rosa,
če mi poveš, kje si bila.
V katero sliko si se skrila?
V katero nočno moro ušla?
In koga v dolgih popoldnevih
z mojimi pismi hranila?
Razbila si kristalno kroglo
in zdaj se čudiš, da je noč!?
Pusti nedokončane bitke,
že zdavnaj sem priznal premoč!
Saj nočem biti tukaj s tabo,
tvoj mir je moj nemir brez dna!
In ne bojim se presenečenj –
vem, da si marsikaj bila.
V katero sliko si se skrila?
V katero nočno moro ušla?
In koga v dolgih popoldnevih
z mojimi pismi hranila?
AFINITETA
“Kaj si raje: prva sestra
ali osmi svat?
Boš šel za cesarja v Pekel
borovnice brat?”
Vsako novo jutro misli,
da me ima v zobeh …
Zvezde štejem, ena manjka –
najdem jo na tleh.
Kij in mesarica časa
me hočeta oklat.
Nisem ravnodušen,
a prav moram se smejat!
Rana ura dolgo spi
in jé tiramisu,
slišal Lemmyja sem pet,
zapel mi je ku-ku …
In minister Gregor spet od
sreče zeleni,
gleda, kdo bo kaj zapisal,
gleda spod oči;
Sidrah, Mesah, Abednégo,
le zaplešite!
Bog je odobril brikete,
angela pa ne …
“Kaj si raje: prva sestra
ali osmi svat?
Boš šel za cesarja v Pekel
borovnice brat?”
Vsako novo jutro misli,
da me ima v zobeh …
Zvezde štejem, ena manjka –
najdem jo na tleh.
DEŽEVJE NIMA BESED
Čas išče dežurnega krivca
za otožno rohnenje rešilca;
običajen predmestni portret.
Za vse, kar nekdo prej počel je,
Pilat bo obtožil deževje,
a deževje nima besed.
Janez Krstnik je obglavljen
in prostor na dvoru pripravljen,
a dvorni bard noče več pet;
kar hotel je, zdavnaj odpel je,
ne skriva, da čaka deževje,
a deževje nima besed.
Skrivam, kar rad bi povedal,
še dolgo me strah bo obsedal,
a drugače ne znam več živet.
Vidim, da nékdo zardel je –
zakaj, povprašujem deževje,
a deževje nima besed.
BLUES BLINDIRANEGA SRCA
Ostalo je blindirano srce.
Trkanje opolnoči. In Puškinovo ime.
Stare knjige spijo. In spregovorijo
šele, ko Močilar kaj pove.
Steklo, ki ga ni moč uničiti.
Bralna luč, ki nad vrstico komajda brli.
Duša, ki se ustraši. In revolveraši,
ki žele postati pismeni.
Vse se na ovinkih pripeti.
Avtobusi so prestrašeni.
Še Turgenjev bi se zbal zapisat
to, kar lovci vidijo v temi …
Zadnje čase vidim bolj slabo.
Ko bi vsaj premogel Saint-Exupéryjevo oko!
Eno mu je ostalo. To je bojda premalo.
Pa še tisto je blindirano.
POZABIL
Misli polze proti večernim tokovom.
Ure razbijajo blag večerni tiktak.
Blizu sem širnim sanjskim svetovom,
od daleč slišim razjarjeni vlak.
Rad bi legel, legel v pozabo,
pozabil, da sanjam, pozabil, da spim,
pozabil, da nekdaj sem ljubil te, draga,
pozabil, da zdaj dolgo sam že živim.
Hladilnik je star in mračen. Police …
Police so majave kakor dotik
blaznih spominov na udarnejše čase,
starih klobukov in zlizanih slik.
Rad bi legel, legel v pozabo,
pozabil, da sanjam, pozabil, da spim,
pozabil, da nekdaj sem ljubil te, draga,
pozabil, da zdaj dolgo sam že živim.
Kam naju je neslo, kam sva vihrala,
kam sva naplavila najine dni?
Kdaj sva hitela in kdaj sva obstala –
kaj je bilo, da še danes boli?
Rad bi legel, legel v pozabo,
pozabil, da sanjam, pozabil, da spim,
pozabil, da nekdaj sem ljubil te, draga,
pozabil, da zdaj dolgo sam že živim.
Misli polze proti večernim tokovom.
Vlak je že mimo odkliketiklel.
Roke stegujem in božam obrise
vsega, kar z vájeti čas mi je vzel.
Rad bi legel, legel v pozabo,
pozabil, da sanjam, pozabil, da spim,
pozabil, da nekdaj sem ljubil te, draga,
pozabil, da zdaj dolgo sam že živim.
HVALA ZA NASVET
Hvala za nasvet, so rekli,
pa so šli po svoje.
Naj vsaj eden od vas ostane,
naj mi kaj zapoje.
Vem, da orgle ste igrali,
da ste v zboru peli.
Včasih ste bili lucidni,
cilje ste imeli.
Ti, ki se potiš in sopeš,
kdo bi ti zameril!
Pred večerom te nekdo bo
ujel in razčetveril.
En oblaček, drug oblaček
mi lebdi nad glavo.
Curly Putman po domače
leze skozi travo.
Vsak čas bo še ena noč
zadihano minila,
poštar poskrbel bo, da
zdržal bom do kosila.
Osamljenost včasih zapeče,
včasih pa hladi,
a ko ugasne baterija,
ostaneš sam v temi.
Vem, da agitator laže
kot ciklamen teče,
a roman je že napisan,
kot se rado reče.
In če se potiš in sopeš,
kdo bi ti zameril!
Pred večerom te nekdo bo
ujel in razčetveril.
Bolje vrabec v roki kot
na strehi Jakob Sket.
Zdaj bom znal vreč pravo karto –
hvala za nasvet!
JESEN
Jesen –
kostanji namesto oči
in hladna jutra
na koncu olistanih poti
in težki plugi
predzimskih skrbi
in mračni kriki srca,
ki na dežju stoji …
Jesen,
prehitevalni pasovi molče …
Blindirane besede
in svečke, ki prehitro dogore
na novembrskih grobovih
ljubezni, ki je umrla zastonj
in osamljen poljub,
ki čaka, da bo kdo prišel ponj …
Jesen
in drevesa brez oblek
in siva prostitucija neba
in v prsih prvi sneg;
tu pa tam kdo stika po smeteh,
ne da bi vedel, kaj počne,
in koledar osivi
in ljubezen je
jesen …
PO BOŽIČU
Zdaj ne zvoni več po cerkváh.
Kdo ve, kdo spet poseda sam!
Vrnil se je nekdanji strah
in mir zbežal neznano kam.
Brezdomci tavajo naokrog
brez plaščev, kap in rokavic …
Jutranji mraz je njihov bog,
ledeni bog nadutih lic.
In trgovine neprijazno
ponujajo, kar je ostalo …
Mesto se znova zdi mi prazno,
tako zakrinkano in malo.
Zdaj ne zvoni več po cerkvah –
k bogu ne in ne k hudiču;
vrnil se je nekdanji strah –
danes je dva dni po božiču …
NAGLAVNI GREH
Dober namen sem zavrgel,
ni se ga dalo razvleči.
Dober namen sem zavrgel,
ni se ga dalo razvleči.
Dan se je plazil počasi, kot mačka,
k mežikajoči rdeči.
Dal sem svečnik na mizo,
bil je še skorajda nov.
Dal sem svečnik na mizo,
bil je še skorajda nov.
Kupil sem ga v antikvariatu
popoldne, na poti domov.
Vesti la giubba, pravijo,
a sploh ne vejo, zakaj.
Vesti la giubba, pravijo,
a sploh ne vejo, zakaj.
In vsa ločila so spet
postavljena pod vprašaj.
Dober namen sem zavrgel
v hipu in zakonito.
Dober namen sem zavrgel
v hipu in zakonito.
Dan se je plazil kot mačka,
a umrl precej manj zvito.
Čez ramo je vrgel nekaj soli
in padla je večna tema.
Čez ramo je vrgel nekaj soli
in padla je večna tema.
Dal sem svečnik na mizo,
še vedno se mu pozna.
SKANDINAVSKA PESEM #1
Ceste so se nižale in čas postal je bel …
Mrak se sklonil je nad vejo, kjer sem obvisel.
Steeleye Span iz grmovja igrajo mi napitnico.
Čakam, dolgo čakam, a znočilo se ne bo.
Blisk je razkoračen stal nad mojimi rameni.
In vendar, slep in nenaspan, zgolj kak korak nad tlemi.
Za zasebni saksofon si izbral je mojo ključnico.
Čakam, dolgo čakam, a znočilo se ne bo.
Žvižgal sem podoknice z glasom, ki ni bil moj.
Dal sem kovanec revežu, dobil pa solze, kri in znoj.
In zdaj ne vem, če je vse to sploh kje zapisano.
Čakam, dolgo čakam, a znočilo se ne bo.
Berem skandinavske pesmi, a odgovora v njih ni.
Sedem suhih let je šlo, ostale so kosti.
Godec je pred peklom, vanj se zrinil bo težko.
Čakam, dolgo čakam, a znočilo se ne bo.
STVARI
Stvari, ki jih počnem,
so čudne žalosti.
Zdi se mi, da grem naprej,
tudi ko življenje obstoji.
No ja, vsaj prepričujem se,
a vlak se obotavlja,
ko se že zdi, da drvi,
se pravzaprav ustavlja.
In nemirno se presedam,
vedno nekam v šipo gledam,
hehetam se in pobiram
skop drobiž.
S stvari, ki jih počnem,
curlja čuden znoj.
Zdi se, da je dan pripravljen
na peteroboj.
Zdi se, da sem zadovoljen,
a zadovoljstvo me plaši,
v njem včasih ne najdem več
svojih stvari.
In nemirno se presedam,
vedno nekam v šipo gledam,
hehetam se in pobiram
skop drobiž.
VONJ PO MARGARITAH
Čudežna preproga pod mojimi stopali.
In zemljevid.
Včeraj sem bil vsega željan,
danes sem vsega sit.
Preštevam sence pod posteljo,
a jih nekako ni in ni
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.
Rabin je potrkal, potem pa odšel.
Napačna vrata.
Morda je bil kriv zvonek les,
morda pa moja kravata.
Učim se spet govoriti,
a to počnem pred preveč ljudmi
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.
Bile so sanje in prešle,
zdaj je življenje takšno, kakršno je …
Navadil sem se na čudaštvo in, hej,
pride mi prav.
Sploh se ne spomnim, kdaj sem zadnjič
samega sebe igral.
Prijel bi sonce, a njegova bližina
me spet precej čudno ščemi
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.
Čudežna preproga pod mojimi stopali
in sveti spis.
In nekaj duš, ki puščajo v betonu
svoj odtis.
Razmetal sem škatle, v katerih je vse,
ob kar se spotikam v temi,
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.
Bile so sanje in prešle,
zdaj je življenje takšno, kakršno je …
Slišim kresno zrno, ki spet nekaj spletkari,
a ničesar nisem kriv.
Staram se in mlajšam in spet staram in spet mlajšam,
a ostajam siv.
In sedem padlih angelov
se pobira brez kril in oči
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.
Čudežna preproga pod mojimi stopali.
Pot do neba,
ki se vzpenja do mrtve točke
in strmo spusti na tla.
Nikar se ne glej v ogledalo,
če prej ne spregledaš, kdo si.
Vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.
Bile so sanje in prešle,
zdaj je življenje takšno, kakršno je …
Čudežna preproga pod mojimi stopali.
In zemljevid.
Včeraj sem bil vsega željan,
danes sem vsega sit.
Preštevam sence pod posteljo,
a jih nekako ni in ni
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.
Bile so sanje in prešle,
zdaj je življenje takšno, kakršno je …
DOKONČNI OBRAČUN
Odjuga pride in pomete s pločnika smeti.
Kar je še žeparjev, so jih ocarinili.
Ko greš čez cesto, pazi, nihče ni več imun.
Zmanjkalo je sredstev za dokončni obračun.
ŠKRŽATOVA PESEM
Slišiš škržatovo pesem?
Udarja skozi srce.
Zapisal sem poudarjene tone
in njegovo neslišno ime.
Večer je kakor rešeto,
skozi drevesa bolšči
in v njegovem temnem naročju
razkrinkani rabelj leži.
Predstavljaj si težko rezilo
iz starih angleških prigod.
Predstavljaj si tiste posesti,
predstavljaj zdesetkani rod.
Rezka pomlad se pripravlja
na dolg, večstoletni mandat
in v svoji neskončni samoti
med bori joka škržat.
Predstavljaj si pesem. Eklogo.
Sešito iz najboljših tkanin.
Vsak šiv je droben, neznaten,
plašen kot Kosobrin.
In pesem rase in rase
in na koncu prerase v slovo.
Slišiš škržatovo pesem?
Odmeva, da nikoli tako!
THE PLACES IN BETWEEN
I know some places in between
With a rose and a Baby Ruth and a glass of gasoline
They are hard to find but I keep an open mind
For all the places in between
You heard I’ve never been to Spain
And Greek gods heard of me and came down to Auburn, Maine
Everybody’s hearing things that are endearing
To all the places in between
But what if that void just can’t be filled
If being on the road again can’t help
What if old sopranos die of laughter
And all the basses die because they didn’t know them all that well
Well, I know some places in between
Years have passed since I’ve been there or have I ever been
I always travel light and I keep my hands shut tight
So they’ll find the pearls for Leah … you know what I mean
GOOD MORNING, LOVE
Good morning, love
Love, how do you do
Good morning, love
Love, how do you do
Milkman brought no blues
So he must envy you
I have no candlesticks left
But that don’t bother me none
I have no candlesticks left
But that don’t bother me none
If Swan Lake is near
I can borrow a swan
Vesti la giubba, they say
But they don’t know why
Vesti la giubba, they say
But they don’t know why
Well, punctuation is cheap
If you know what to buy
I open the door
But I don’t flip the page
I open the door
But I don’t flip the page
Any wisdom I know
Well, I’ll spread it on stage
Good morning, love
And good evening, too
Good morning, love
And good evening, too
Go to sleep or write a memoir
Like all good soldiers do
THE ANTICIPATION
Notoriously slim or notoriously handsome
Which one do you like the best
Thou who split the atom you who ate the splittings
And the one who cleaned the mess
Answer me before I find out by myself
What’s the price tag on your house
Thou who mowed the lawn and you who broke the doorknobs
And the one who tells the spouse
Sailors with no tattoes and »Oops! The Wrong Door« freaks
Tell you how the taxis run
Put an orange patch between two loaves of bread
And you’re in for a lot of fun
Styx is still a-waitin’, dying for your number
Telling you to get across
But you’re a lousy swimmer and a lousy rafter
Stupid is as stupid does
Just lean forward for a spell
There’ll be moments just like these
What would Les Paul do, you ask
He would play a chord, than freeze
I grew up a loner I heard that from old records
That’s what everybody does
Try to get a grip, try to read the classics
On a beat up Greyhound bus
Just repeat your favorite quotes of Dostoyevsky
To a stranger twice your size
Jitterbug your way thru Eleanor Rigby’s kitchen
And pretend it’s paradise
Sunday schools are closing, everybody’s scared of
Devil coming home from work
He lives like a hermit, he don’t own no gadgets
And old ladies call him Sir
Every now and then a weirdo stops and asks him
How the hell he keeps the faith
Good old time religion! he mumbles with a grin
He knows best they’re all too late
Just lean forward for a spell
There’ll be moments just like these
What would Les Paul do, you ask
He would play a chord, than freeze
Basically I never really wore a red red tulip
And you never wore a red red rose
Our fathers made their pocket money putting curses
Up each and everybody’s nose
Everytime I saw an inviting picnic basket
I thought that the joke’s on me
But of course I never died in the land of Moab
And I didn’t set God’s people free
I went to town this morning, I passed a dime-store novel
A dime-store novel opened up
I was listening for a time then I pressed »Record«
Or turned some other random knob
And just around the time for a rich man’s daughter wedding
To a nice and beardy Erroll Flynnish guy
A somewhat wicked wind dressed as a nice old country parish priest
Blew their marriage up across the great divide
Just lean forward for a spell
There’ll be moments just like these
What would Les Paul do, you ask
He would play a chord, than freeze
I heard that a store opens somewhere every day
Named The Flesh of Jezebel
And on the opening day there’s a big discount
Then pretty soon all goes to hell
People are window shopping, they never come inside
To tie their very righteous bows
Mannequins are pretty but their limbs are falling off
Who will gamble for their clothes
Just lean forward for a spell
There’ll be moments just like these
What would Les Paul do, you ask
He would play a chord, than freeze