SPAČENE ANEKDOTE

Helidon, 2022

Oblikovanje: Metka Žerovnik

Stran A: ROJSTVO – JESEN PRIHAJA – NIKJER NE PIŠE – QUASIMODOVO OPRAVIČILO – JARA GOSPODA – VSE ZAUDARJA PO TIŠINI

Stran B: ŠE VEDNO SE KLANJAM – LJUDJE – ZASE – SEDIM, STRMIM IN RAZMIŠLJAM – PRIHODNOST JE PRIDNA, POHLEVNA GOSPA – SELITEV

Pesmi in izvedbe: Matej Krajnc

Na plošči gostujejo Lenka Krajnc (tamburin), Leon Posedel (solo kitara: A3, 5 in B3) in Aleksander Cepuš (solo kitara: B4)

Posneto v studiih Attic (Ljubljana), Čeljust (Ljubljana) in Svet glasbe (Maribor), 2016-22.

 

SPAČENE ANEKDOTE

SKOZ ASPEKT AVTORJA

(nenavaden tekst)

Pesmi, ki so na pričujoči jubilejni vinilni izdaji ob 30-letnici mojega samospevskega dela, so nastajale skozi vse tridesetletje in bile redne gostje na mojih nastopih, na ploščo pa pri nas niso prišle; na nosilcu zvoka so pri nas vse objavljene premierno. Nekatere tisti, ki spremljate moje delo, že poznate, koncepti pa, v katerih naj bi se prvič udejanile, nekako niso postali definitivni. Tole pred vami je zdaj definitiven koncept Spačenih anekdot. Takole gre:

Stran A:

ROJSTVO

Pravšnje za minimalističen začetek. Koncept Spačenih anekdot sem s sabo nosil že dobro poldrugo desetletje, a se ni nikoli udejanil tako, da bi bil z njim zares zadovoljen; vsaj ne do priprave za izid pričujoče plošče, ko so pesmi, ki so želele iz predala, končno našle svoj prostor. Tale je nastala ob drugem rojstvu leta 2014 in bi bilo res čudno, če ne bi stala na čelu.

JESEN PRIHAJA

Kantfest 2019. Pesem je nastala že leta 2010, leta 2011 pa sem jo prvič posnel v studiu Zagožen v Celju. Tisto različico sem osem let pozneje poslal na Kantfest, tam pa se je izkristalizirala druga, bolj ambientalna različica, ki naj obvelja.

NIKJER NE PIŠE

Pesem s tem naslovom sem 2011 objavil na Hrvaškem, a melodija je bila povsem drugačna. S kitaristom Leonom Posedelom sem spomladi 2016 v ljubljanskem studiu Attic posnel nekaj pesmi v angleščini in slovenščini. Izvirnik pričujoče se je imenoval Toy Balloons in sem ga tistega leta izdatno promoviral na open micih po londonskih pubih. V Atticu sem se spomnil na Simona iz Cirene in davno besedilo iz 2011; sedlo je in ostalo v predalu do zdaj.

QUASIMODOVO OPRAVIČILO

Tudi ta pesem ima londonsko zgodovino; z angleško različico Quasimodo’s Apology sem februarja 2018 uspešno opravil avdicijo v Regent Studios; v žepu sem takrat imel solistično angleško različico iz studia Attic 2016, a ta je bila z napako. Zato je novo, slovensko izvedbo doživela lani v Melju z mislijo na pričujoči LP.

JARA GOSPODA

Še ena iz Attica s Posedelom 2016 in z angleškim izvirnikom But. A Jara gospoda je le preveč privlačen naslov …

VSE ZAUDARJA PO TIŠINI

Pesem je z naslovom Skriti dnevnik Ane Dobe-Sedno nastala nekje v letu 2007 za enega tedanjih romanov. Ni se udejanila na soundtracku, naslov pa sem kmalu spremenil in jo posnel za hrvaški trg. Pri nas sem jo imel v rednem repertorju za literarne večere vse od 2007, jo posnel z Aleksandrom Cepušem za album Zgodbe iz prve roke, a jo pustil v predalu. Do lani, ko je meljski zrak zahteval svoje in je nastal nov posnetek.

 

Stran B:

ŠE VEDNO SE KLANJAM

Pesem iz 2002 in posnetek iz 2021 (Melje). Ena bolj samozatajevanih, a končno na svojem mestu kot statement na čelu druge strani vinilne izkušnje.

LJUDJE

Moja prva uglasbena pesem, vsaj resno. Z njo se je 1992 vse začelo. Da je nisem posnel do leta 2016, tudi nekaj pove. Ne o meni, o kitarah, ki niso nikoli prej zvenele dovolj spodobno zanjo. Posnetek sem 2019 poslal na Kantfest. Nisem ga spreminjal.

ZASE

Zadnja iz niza pesmi iz Attica 2016, kjer je strata mlel Posedel. V angleščini z naslovom Fallin’ Myself, Zase pa zato, ker je zame. Čisto enostavno.

SEDIM, STRMIM IN RAZMIŠLJAM

Nastala 2002. Posneta že z Aleksandrom Cepušem 2016 v Ljubljani, a je izpadla s plošče Zgodbe iz prve roke, ker sva imela na njej eno trinajstminutnico in bi bilo preveč strmeti in razmišljati morda le prehudo.

PRIHODNOST JE PRIDNA, POHLEVNA GOSPA

S Cepušem sva leta 2011 naredila band (trio) Brem. 2016 je še vedno obstajal, posneli smo ploščo Houdini kot priča, Prihodnost smo posneli, a je nismo uvrstili na album. Ostala je kot opomnik, da se ne bi ves čas šlepal sam.

SELITEV

Pesem je nastala že 2010, ko sva se s soprogo selila iz centra prestolnice v severno predmestje. Lani je prišla prav kot nalašč, ko sva se preselila v moj kraj rojstva, kjer sem si končno sestavil skoraj vse koščke biografije za naprej in nazaj. Tudi delovne. Še sreča. Zato na lanskem jesenskem snemanju v Melju ni smela umanjkati. Sploh, ker je tako elegantno zašpilila koncept.

 

BESEDILA ZA PLOŠČO »Spačene anekdote«

STRAN A:

rojstvo

usojeno je, da boš zlatokop.

usojeno je, da boš mornar.

usojeno je, da boš nekaj,

da boš umrl, ko boš dovolj star.

a usojenosti so smešne,

lahko jih vrtiš okrog palca.

lahko jih vrtiš, če si vsaj

za pol minute igralca.

a rodiš se, to je zapisano

v lubju in starih papirjih.

rodiš se, potem pa, kdo ve,

kaj in kdo te vznemiri.

kdo ve, kaj in kdo te pobere

in novo rojstvo ponudi.

novo ime, nov naslov

in novo usojenost tudi …

 

 jesen prihaja

jesen prihaja, draga moja,

vidiš, da se že mrači.

kar bilo je v sveči stenja,

upleni ga pripev noči.

sobe so okamenele,

kot obešenec binglja

tistile lestenec s stropa,

ki ga strah je samega.

strah ga je, da oba, kar v hipu,

bi izginila iz sobe

in bi moral občemeti

sam, v tišini, brez svetlobe.

jesen prihaja, draga moja,

srajce so se prehladile,

omare uklanjajo se vetru,

ptice so se poslovile.

kaj pa midva, kaj pa midva –

hodiva ali stojiva?

midva, ki se iz kostanjev

drug za drugega rodiva?

jesen prihaja, draga moja,

ogrni me, jesen me trese.

pridi bliže, preden tema

se prebije skoz zavese …

 

nikjer ne piše

balončkov ne kupujem več,

dobivam jih drugje.

predrejo se in počijo

in dan spet k vragu gre.

in simon iz cirene gre,

kamor si zaželi.

nikjer ne piše: nosi križ!

to ni njegova kri!

a nosimo in nosimo

in čakamo na zimo

in jezni smo, če lanski sneg

letos ne pride mimo.

balončki padajo na tla

in vmes je ozka gaz

in čreda lic taca po njej

veselo, na ukaz.

 

quasimodovo opravičilo

majhen je svet vrh katedrale.

vidim drhal, slutim pogrom.

da so se zbrali, to razumem,

a opravičil se ne bom.

čemu naj se opravičujem,

če pa ničesar ni mi žal?!

izpustil sem jo, sveta ni konec …

kaj torej hoče še drhal?

majhen je svet vrh katedrale,

nebo pa kot pred praznikom …

jezni so name, to razumem,

a opravičil se ne bom!

 

jara gospoda

pravijo, da se jutro

vselej obesi metonimično.

in kdo sem jaz, da bi dvomil

v tisto, kar vsi vedo.

slišal sem, da se v hotelih

baje marsikaj dogaja.

a sam jih zgolj preletim,

odtujim milo, vrečico čaja.

če dovolj dolgo hodiš,

prideš k robertu johnsonu.

ponudiš mu cigaro, prvo berilo,

morda tudi tiramisu.

ni zgolj ločje tisto, v katerem

vedno najdemo košaro.

kdo naredi gospodo sitno,

kdo jo naredi jaro?

 

vse zaudarja po tišini

nisem se nadejal, da ga bom kdaj bral,

da bom sedel v najini sobi po sedmini.

še prej so se režali, pojedli, kar sem dal,

zdaj pa vse zaudarja po tišini.

nisem se nadejal, da ga bom kdaj bral

in nočem vedet, kaj je pisala o meni.

ko so ji zaprli oči, je moj dotik na njej ostal

in moji prsti v grob so zasajeni.

eno drevo manj je v mojem drevoredu,

zapacana pot do zlizanih stopnic.

eno drevo manj je v mojem drevoredu

in smrad se širi nageljnom navzlic.

zapiram dnevnik, mrak pa radovedno

kar puhti, puhti iz mojih rok.

v piko bom zadrl buciko. poslednjo.

sklonil se in zjokal kot otrok.

 

STRAN B:

 

še vedno se klanjam

vzgajali so me modri možje, možje v modrih trenirkah,

možje v modrih kapucah in z modrimi očmi.

umivali so me v deževnici in mi nosili kače v posteljo.

storili so čisto vse, da bi tudi jaz bil čimprej med modrimi možmi.

a jaz še vedno gledam sonce skoz mrežo,

še vedno po kiklopsko sanjam.

štejem breje ovčice, da lahko zaspim.

in še vedno se klanjam.

vzgajali so me modri možje s svojo posušeno modrino.

njihove sanje o sebi sem nosil kot utež.

moje stopinje so bile že stoletja prej uklesane v kamen.

zraven je pisalo, da sem vedno rad hodil peš.

danes ne bom pogledal skoz okno na bližnji zvonik.

prelen sem, raje se varno na stare strahote naslanjam.

vrtam skoz zid, da bi napravil okno v noč

in še vedno se klanjam.

včasih so klade v mojih očeh, včasih bodeče neže.

včasih timijan, včasih kredence iz kakšnih starih odpisanih hiš.

včasih samo dvorišča ali pa sprhneli pogledi kakšnih pilatov,

ki si umivajo roke in jim ni mar, kdo bo prevzel njihov križ.

tiho sem. krtine so previsoke za skoke.

še vedno po kiklopsko sanjam.

štejem breje ovčice, da lahko preživim.

in še vedno se klanjam.

 

ljudje

ljudje hodijo

po kockah spomina

in se boje

daljših korakov

na kockah,

ki tke jih tišina.

ljudje umirajo

v dnevih nemira,

kjer ni več

ne kock ne korakov,

zavisti,

ki jih požira.

ljudje izdihnejo

stare zamere

in čakajo,

kaj se bo zgodilo,

kdaj bo

slabo vreme minilo.

ljudje obrekovani

po lastni presoji,

razdedinjeni

brez odvečnih besed,

prisvetohlinjeni

v svet.

 

zase

raje zadržim zase

tistih par besed.

avtobusi bi radi prebadali ceste,

a asfalt je preveč sprijet.

množica se igra vislice.

sam se igram molk.

vedno mi zmanjka kakšna črka

pred pragom praznikov.

sence postajajo vitke.

floreti postajajo meči.

popoldan je hrust, govorijo,

a večer je še vedno večji.

kdo bo skuhal večerjo

shiranim nevihtnim oblakom

in nato pomil krožnike

in s priborom storil enako?

sence postajajo vitke.

floreti postajajo meči.

popoldan je hrust, govorijo,

a večer je še vedno večji.

 

sedim, strmim in razmišljam

po ulicah se sprehajajo čudaki

in vpijejo, če se jim da.

in na kolodvoru je sonce

žalostno do neba.

sedim, strmim in razmišljam

o urah, ki še niso prišle.

o njihovih rezkih tiktakih,

ki umerijo nič ali vse.

sedim, strmim in razmišljam

o časih, ko še nisem strmel,

o časih, ko še nisem razmišljal,

ko nisem še niti sedel.

obrazi iz knjižnic so mrki.

platnice jim trejo srca

in deklice iz njihovih pravljic

niso nikjer več doma.

sedim, strmim in razmišljam

o časih, ko še nisem strmel,

ko nisem pretirano razmišljal,

ko nisem še niti sedel.

 

prihodnost je pridna, pohlevna gospa

prihodnost je pridna, pohlevna gospa,

sosedje jo radi imajo.

na vrata prihajajo razni gospodje

in dolgo v noč z njo klepetajo.

prihodnost pa jim otroke rodi.

prihodnost to zmore in zna.

nikar ne poslušajte zlobnih ljudi:

prihodnost je pridna, pohlevna gospa …

sol, poper in kumina za dober glas …

časnik, kjer črno na belem

piše, kaj vse se dogaja pri nas

in kam vse udarjajo strele.

prihodnost pa jim otroke rodi.

prihodnost to zmore in zna.

nikar ne poslušajte zlobnih ljudi:

prihodnost je pridna, pohlevna gospa …

 

selitev

ptice vejo, česar midva ne veva.

cesarica je že zdavnaj naga.

vedno bolj čuden veter mi lase odnaša.

čas je za selitev, draga.

fasade so obsedene z bršljanom

in svet preklinja, kot bi videl vraga.

vedno bolj čuden veter mi lase odnaša.

čas je za selitev, draga.

nagni se skozi okno in povej,

je to zima ali zgolj jesenska vlaga?

res hočeva na tak način naprej?

čas je za selitev, draga.