Helidon, 2023
A:
- Zajtrk na pristavi bluzu Dikanjke 3:21
- (S slabimi rimami delam) dobro večerjo 4:29
- Jetra (Vzemite jetra, pustite pa knjižne police) 5:29
- Mother Maybelle Carter 6:07
B:
- Kilometrina Ivana Brez Zemlje 3:40
- Parizina 3:02
- Sturm und Drang 10:41
Posneto v studiu Desno od avtobusne v Mariboru maja 2023
Ovitek: Zigman Frod
Vse pesmi, izvedbe, aranžmaji, produkcija: Matej Krajnc
Vinilna plošča STURM UND DRANG PO PRESOJI TRGOVSKEGA POTNIKA je nastala iz pesmi, namenjenih za istoimensko knjižico; štiri od teh so bile napisane že leta 2011, a nikoli objavljene. Tri pesmi so čisto nove in sledijo konceptu plošče, zlasti zaključna desetminutna skoraj naslovna pesem. Plošča se pojavlja kot tretja v Helidonovem opusu Mateja Krajnca, zven pesmi pa je manj kantavtorsko klasičen, bolj v slogu plošč, ki jih avtor snema za hrvaško založbo Slušaj najglasnije!, kjer je izšla zgoščenka s taistim programom.
ZAJTRK NA PRISTAVI BLIZU
DIKANJKE
Zajtrk na pristavi blizu Dikanjke,
iz tisinih iglic vonj po vaniliji,
oblak nad posestjo se usekne v svež robec,
ko se oglasi, je kot Beniamino Gigli.
Hiša je stara in razdejana,
tod mimo se že dolgo ni nihče pripeljal po smeti;
kdo ve, kaj bi rekli sosedje,
a beseda je konj in vsak konj ta hip v boljših
gostilnah sedi …
Stare gospe pozabljajo rožne vence na avtobusih,
njihova temna krila so preširoka
za zajtrke na pristavi blizu Dikanjke,
kjer potok vsako jutro naplavi otroka
s klavirskimi tipkami namesto rok,
z očmi iz flavt in klarinetov,
s talentom za pisanje kratkih zgodb,
a ko zajtrka zmanjka, morajo spet na dieto …
Midva pa vstajava pozno,
to se naju ne tiče.
Spijeva svoj kakav,
pokopljeva svoje mrliče.
Spijeva svoj kakav,
pokopljeva svoje mrliče.
JETRA
Vzemite jetra, pustite pa knjižne police!
Kaj naj sploh počnem brez njih?
Lepa krivina sicer res vedno lepo mesto najde,
če ne drugje, pri sorodnikih.
V mojih očeh barantajo različne podobe,
a ne za plašč, kot se je to svojčas godilo.
Gre jim za vse kaj drugega, pohlepne so,
prav briga jih nekakšno arhaično oblačilo!
Sonce se je upepelilo, ker so krste predrage.
Dandanes tudi smrt nekako izgublja značaj.
Je pa zato bolj glasen kak ljudski pregovor,
ki pravi … saj bom povedal, ampak ne zdaj!
Prosim, ugasnite luč!
Tema zdravi oči!
In svetli nočni pogledi
so okusno oblečeni …
(S SLABIMI RIMAMI DELAM) DOBRO
VEČERJO
S slabimi rimami delam dobro večerjo.
Nihče se še ni obregnil obnjo, odkar svet stoji.
Morda le kdo tu pa tam odloži žlico,
se odkašlja in vljudno škrtne z zobmi.
Splavar sede v isto gostilno, iz katere je zbežal,
dolgo tega, protestno, ker ni hotel dat vžigalic.
Vedno je imel raje albe kot uspavanke.
Prosil je, naj ga kdo pretali v več rečnih živali.
S slabimi rimami delam dobro večerjo.
Stojim kot profesor. To naj bi mi bilo v čast.
A kapa pade po tleh. Paličnjaki godrnjajo.
Slišim jih šepetati:
“Vse to in še kaj boš molče požrl za nas!”
Odkar svet stoji, so na njem živeli ti in ti.
Ti so hoteli postati vi. Klasična civilizacija.
Drugi ti niso ničesar razumeli. Smehljali so se.
Na vsako retorično vprašanje so odgovorili z morda.
S slabimi rimami delam dobro večerjo.
Gurmani plačujejo s karticami. Splavarji pa z batino.
Les ni trajen. Plastika pa se lahko zlomi.
Čakam, da bo nekdo končno demantiral vse to …
MOTHER MAYBELLE CARTER
Mother Maybelle Carter
se oblači za Bristol.
Oči ji švigajo po sobi,
tuhta, če bi vzela plet.
Pred vrati polzaprt kovček,
v njem osemnajst predalov,
v predalih osemnajst kitar
za njenih osemnajst let.
In nekdo igra menuet.
In nekdo igra Carter scratch.
Kam torej gre kapodaster, če sploh še kam gre,
ne zanima nikogar več.
Volcje so se zbrali, da bi priposestvovali,
ker jim ne manjka časa.
Čas indiciramo. Indiciramo ga
z zdravimi sklepi.
Izgovarjamo latinske besede,
ne da bi vedeli, da jih Jimmie Rodgers ne razume.
Ne vidimo dlje od if you’re happy and you know it,
clap your happy.
In nekdo igra menuet.
In nekdo igra Carter scratch.
Kam torej gre kapodaster, če sploh še kam gre,
ne zanima nikogar več.
Pa pridejo iz zemlje zverine.
Akordi se podeseterijo.
Mother Maybelle Carter zazeha,
Sara zapoje.
Be it ever so humble. Najbrž.
Se kdo še pridruži?
Se mi je zdelo. Tudi Jimmie
je že šel na svoje.
In nekdo igra menuet.
In nekdo igra Carter scratch.
Kam torej gre kapodaster, če sploh še kam gre,
ne zanima nikogar več.
KILOMETRINA IVANA BREZ ZEMLJE
Kar sem hotel povedati,
je tako nepomembno,
kot vžigalica brez orumenelega telesa,
kot kilometrina Ivana Brez Zemlje;
jesen se vije in kratohvili,
obljublja naslednje dejanje
in veter drevesom ne prinaša plaščev,
še kombineže jim jemlje …
In mi, popotniki, ki se bojimo,
da bi nam potrgali ude,
pobrali culice s hrano,
nas razobesili na glavne trge,
se skrivamo na osamelih razpotjih
iz nekega drugega časa
in v siva, razjarjena dupla
pokopavamo svoje mrtve …
PARIZINA, DRUGA HČI
konstantno slišim posmeh
posmeh je v kosteh
kosti so nekje v skladiščih
mavzolejev in stanovanj gospa
s prebavnimi motnjami
rokopisi se levijo
levijo se zvijajo se
vlaga jim je najedla telesca in zdaj
ni rešitve rešitve ni
svet se je razdelil v isti operacijski
kjer so operirali popaja
mimoidoči so gledali bonbončki
so padali v za to pripravljene kantice
knjižnice se zapirajo
vejo da se morajo
limahl bo zapel bodite zveličani
bodite zveličani pripravite se
draga ni več smešno
obleci se kajti to bo ključno
risbice bova pometla v kot
še dolgo dolgo bo tako
povleci slamico povleci tudi drugo
tako ne bo nihče mogel reči da je
prva bila prirezana
prirezana je že bila ne pa tudi prekratka
škarjice ne znajo biti tako natančne
govorijo da bo drugi prstan dal
a prstan je narejen iz vnetljivih materialov
počakaj saj menda nisi voda
kdo bo zdaj preštel vžigalice
draga ni več smešno
obleci se kajti to bo ključno
risbice bova pometla v kot
še dolgo dolgo bo tako
STURM UND DRANG
Če se boš morda zapeljal
skozi stanovanja viharnikov,
poglej, če imajo na stenah
podobe svojih sinov.
Meceni pa menda stradajo,
pesnitve menda vreščijo.
Rade so trdo vezane,
revščine se bojijo.
Goethe mi je nekoč dejal:
sram te bodi, brenkač!
Skrivaš penino pred nami, kaj?
Skrivaš tobak as such?
Meceni pa menda stradajo,
pesnitve menda vreščijo.
Rade so trdo vezane,
revščine se bojijo.
Bil sem obsojen, a malokdo
se je sploh zmenil za to.
Sodnik je dejal: se boš branil kar sam?
Vienna calling, o ho ho o.
Meceni pa menda stradajo,
pesnitve menda vreščijo.
Rade so trdo vezane,
revščine se bojijo.
Obiskoval sem najboljše salone,
kegljal z vplivneži.
Povedali so: hud pesjan je živel,
hranil se je z ljudmi.
Meceni pa menda stradajo,
pesnitve menda vreščijo.
Rade so trdo vezane,
revščine se bojijo.
Nobelovci so vstali od mrtvih.
A njihove zbirke ni več.
Zahtevali so Rickenbacker in Gibson.
Fender ali vsaj Gretsch.
Meceni pa menda stradajo,
pesnitve menda vreščijo.
Rade so trdo vezane,
revščine se bojijo.
Polkovnik, kje je tvoja sestra?
Pravi, da se je poročila.
Ne morem verjeti, pravi Polkovnik,
saj se še ni rodila.
Meceni pa menda stradajo,
pesnitve menda vreščijo.
Rade so trdo vezane,
revščine se bojijo.
Tudi moje stanovanje je širno.
Fontana je čisto v kotu.
Kupil sem ga od Huna.
Prodal ga bom Pestnerju Otu.
Meceni pa menda stradajo,
pesnitve menda vreščijo.
Rade so trdo vezane,
revščine se bojijo.
Pridi, kdorkoli že trkaš.
Nariši portret na tla.
Mizantrop, kakršen si, si najbrž
vodenke pustil doma.
Meceni pa menda stradajo,
pesnitve menda vreščijo.
Rade so trdo vezane,
revščine se bojijo.
Blazni pogledi se nikoli
ne končajo s hrano na mizi.
Puškin ustreli narobe.
Pritožuje se: “I feel dizzy!”
Meceni pa menda stradajo,
pesnitve menda vreščijo.
Rade so trdo vezane,
revščine se bojijo.