Letos mineva 50 let od izida proslulega “belega albuma” zasedbe Beatles, pričujoča knjižica pa to obletnico obeležuje z avtorskimi variacijami na vseh 30 pesmi z dvojnega albuma.
Naproti mi prideta Smuk in Salaso. Če sta
vam imeni znani, prav, če ne, to ni po moji
krivdi. Si tudi ti želiš postati človek zakona?
Ali je bolje, če tega ne sprašujem? Pavle
Zaropotaj sicer pravi: tvoje je, da odgovarjaš,
moje, da vprašujem, ampak tista sodba je
že mimo. Čas za darila šele prihaja; odprimo
torej tistile paket. V njem so: Townes van
Zandt, Guy Clark, Buddy Guy in Jackie de Shannon.
Vsak zapoje po kitico, potem pa
se obujejo in grejo. Vejo, da niso doma, pa
tudi kitar nimajo. Kitare imaš ti, kaj se zdaj
sprenevedaš, dovolj jih imaš, da oskrbiš cel
bend. A Townes pove, da mora k Loretti, Guy
k Suzani in tako naprej. Rečeš: če vam dam kitare,
bi morda … Če nam daš kitare, rečejo,
jih bomo vzeli, rekli hvala in šli. Lepo, pomislim,
koncerta pa ne bo. Nato prosim Smuka in
Salasa, da izvlečeta pištoli … (Don’t Pass Me By II.)
***
Pred temo se je treba skriti, pravijo.
Ti razglasiš pogrom, izredno stanje.
Ukažeš, da pohištvo odnesejo.
Ko sine dan, ostane prazno stanovanje.
In armagedon pride kot dekle,
ki je po vodo šlo na vísoke planine.
Ti veš, da ti bo dalo piti, saj
imata nekaj skupne zgodovine.
Ostane žarnica, ki komajda brli.
A pravijo, da vsega pač ne moreš imeti.
In ti se strinjaš. Dobro. Lahko noč.
Nič več se nista videla na sveti. (Good Night)