Mladinska knjiga Celje, 7. 12. ob 18.00
Odlomek:
Po Pelikanovi poti se je vzpenjala neznana brkata postava in komajda dihala.
»Ko bi vedel, da je tako strmo …« je sopla.
Skoraj tik pred koncem klanca je iz grmovja pogledal star top, se sprožil in odpihnil brkača na cesto pod hribom.
»Pa jovo na novo!« je zastokal brkač in se jel spet vzpenjati. Po osemintridesetem neuspešnem poskusu je obupal tudi top in ga spustil do grajskih vrat.
»Grdo je to, grdo …« je zagodrnjal brkač, ko je stopal mimo topa, a ta ga ni niti pogledal. Svojo dolžnost je opravil, ura pa je bila že toliko, da je moral poskrbeti za družino.
»S sodišča imam za vročit!« je sopel brkač, ko so se vrata končno odprla. »Je gospa Veronika doma?«
»Bila je do včeraj!« je povedal starejši majordom, ki je bil videti še bolj upehan kot brkač. »A potem smo jo utopili!«
»Smola,« je zastokal brkač, »jaz pa ravno vročujem utopitveni nalog …«
»Morda bodo gospod grof vedeli kaj več o tem …« je zamrmral majordom in izginil v luknji v zidu. Čez nekaj minut se je prav od tam prikazala plemiška postava, ki je tudi sopla.
»Jéves pravi, da imate nekaj za mojo snaho …«
»Oprostite, gospod Herman,« je jecljal brkač, zdaj nič več aroganten kot pri topu, »tole moram vročit, naročili so mi …«
»Morda veste, da smo snaho včeraj utopili,« je zagodrnjal Herman.
»Ne, ne, o tem ne vem prav nič,« je stokal brkač. »Imam pa tule sodni nalog za to, kar ste že opravili!«
»Tako se zgodi …« je mrmral grof Herman. »Bila je čarovnica, veste, obsedla je mojega sina in deset otrok je imela, so govorili …«
»Enajst,« je zinil brkač, a mu je bilo takoj žal.
»Kako?« je vzrojil grof. »Kako enajst?«
»Se opravičujem, visokost,« je jecljal brkač, »ampak saj živite tudi v mestu …«
Grof je besno udaril z roko v zid in zarjul od bolečine. Prihitelo je pet kirurgov in mu lepo po vrsti odstranilo zdrobljene koščice v roki. Nato je roko zamenjalo z umetno, še najbolj podobno oni drugi, zdravi roki.
»Enajst …« je mrmral in si gladil poškodovano okončino. »Enajst … Lepa hvala za to obvestilo. Jéves vas bo pospremil do vrat …«
Stari majordom je brkaču vljudno nakazal smer, v kateri naj se giblje in mu pri grajskih vratih še naročil:
»Ko boste prišli za ovinek, prosim počakajte minuto ali dve; top se vam bo koj posvetil!«
»Ampak …« je zajecljal brkač, a majordom ga je že potisnil skoz vrata. Moč potiska ga je odsunila pred že znano mu grmovje.
»Pozdravljeni,« se je nasmehnil top. »Ponoviva vajo?«
»Ampak …« je še kar jecljal brkač.
»C’est vrai,« se je še kar smehljal top, »moj delovni dan se je poprej že končal, a priti do devetintridesetega izstrelka ni kar tako …«
»Ampak …« je ponavljal brkač, a medtem se je top že sprožil. Brkač se je zmedeno pobiral na cesti pod gradom in tuhtal, kaj se je pravzaprav zgodilo.
»Ampak da ni vedel, da obstaja še enajsti otrok …« je zamrmral, ko se je končno pobral in si z obleke otresel prah. »Čudno …«