KAJN AKVIZITER

VED, 2007

Naslovnica: Miloš Radosavljević

Gustav Šulc se po dvaindvajsetih letih vrne v domačo vas na poroko svojega bratranca, Bernarda “Blumka” Šulca. V vasi, kjer imajo vsi svetopisemske priimke, se je med njegovo odsotnostjo zgodilo marsikaj – sestra njegove mladostne ljubezni, zdaj preminule Estele Nebukadnezarjeve, je namreč nevesta, bila pa je poročena že enkrat poprej in sicer s Podpečanom iz sosednje vasi, kjer nimajo svetopisemskih priimkov. A tu se zaplet šele začne.

SPREMNA BESEDA GORANA GLUVIĆA:

V svojem novem romanu z naslovom Kajn akviziter pisatelj Matej Krajnc na svojevrsten način parafrazira roman o kmečkem življenju, takšen, kot nam ga nudi slovenska (in deloma tudi svetovna) literatura od svojih začetkov do danes. Okvirna zgodba je klasična: prvoosebni pripovedovalec Gusti se po dolgih letih vrne v domačo vas, da bi prisostvoval bratrančevi poroki. Nato se nizajo tipični zapleti: Gusti je zaljubljen v nevesto, sestrična Doroteja se hoče poročiti z njim, tu sta še dve njegovi teti, nosilki z vsemi svojimi značilnostmi kmečkega življenja, pa še kup sosedov z imeni iz stare zgodovine v svetopisemskih širinah. Vrstijo se dogajanja iz sedanjosti in pripovedi iz preteklosti z osnovno motiviko bega iz krutega vaškega v lepšo, svetlejšo in udobnejšo zmoto mestnega življenja.

Če bi se Matej Krajnc te tematike lotil z vso patetično resnobnostjo, bi dobili žanrski kmečki, morda celo pokrajinski roman. Kakorkoli že, roman Kajn akviziter je vse drugo razen prej omenjene oznake. Je ironična mešanica različnih stilov, nenavadnih in duhovitih dialogov, prispodob in dejanj, kjer je navadno nenavadno in obratno. Pisatelju je uspelo prikazati vaško ali kmečko življenje kot že zdavnaj urbanizirano okolje z vsemi svojimi posebnostmi. Svet je mešanica nepreverjenih informacij ali zgodb, ki jih vsakdo interpretira po svoje in jih vsiljuje (največkrat pa prodaja) drugemu, nam govori roman Kajn akviziter, seveda če znamo prestaviti njegovo navidezno  zabavnost v globine tragičnega. In to je ena njegovih glavnih odlik.

 Goran Gluvić

ODLOMEK:

Tinka je s srnjaškimi očmi dveletne zgagice pogledala Sonjo in žmurknila.

»KMEEEE!«

»Don’t you žmurk me!« je zarohnel sosed Kapucar Gilead, ki se je ravno takrat pripeljal mimo na vozu. Govoril je, da se pelje v Jeruzalem, ampak ta je bila bosa, v Trst je šel.

»KMEEEE!«

Sonja je pritekla na dvorišče.

»Tinka, kaj pa škrivičiš po dolgem?!« je zagodrnjala. Še preden je prišla do nje, se je zaslišal roh starega Gileada.

»Lej jo, meščansko!«

»Sosed Kapucar!«

»Ti že pokažem, našemljenka! Fasala jo boš z vozom ti in tvoja umetniško orojena otročad!«

In pognal je voz, da je škripalo. Sonja je ugotovila, da gre nadnjo. Zakaj je šlo vsem v nos, da je imela otroke z umetniško dušo, ji ni bilo jasno. Ampak vedela je vsa vas in postarne kmečke dvičice so jo zeleno gledale izpod svojih omel. Župnik jo je že tudi dobil in ji žugal z žveplenim žigom za označevanje drobnice in beračev.

»Sosed Kapucar, pazite no!« je zavpila Sonja, ko je bil voz že čisto blizu. »PAZITE! Konji so vam ušli …«

»Jacques in Milan že vesta, kam morata!« je mrmral Gilead in švrkal konja. »Hijo, hijo in vsi drugi samoglasniki!«

»Jacques in Milan morda, Rimbaud pa zagotovo ne!« je zagodrnjala Sonja, hitro pobrala Tinko in stekla v stran. Vendar je Gilead šel za njo.

»Čez vso vas te bom gnal, poštekljivka!« se je drl in vzpodbujal konja.

Iz hiše je pritekla teta Češarika, sledil pa ji je stari Šulc z vedrom olja.

»KAPUCAR, NEHAJ ZGANJAT PLEJADO!!!«

»HAAAAA, HAAAA!« je vreščal Kapucar in šel naravnost nad Sonjo. Nekaj časa se mu je umikala, nato pa se je zadrla: »ATA!!! PIVOTIRANJE IN PODAJA!!!« in Tinko hitro zavihtela po zraku v naročje starega Šulca, ki jo je lovil z eno roko, z drugo pa trdno držal vedro z oljem.

In sta se gnala. Sonja pred vozom in stari Gilead za njo. Bilo je čisto drugače, kot si je predstavljala. Ko je prišla domov, sploh ni pomislila, da bo morala bežat pred vozom.

»OJŽI!!!« je vpila, ko jo je stari Gilead gnal čez vas. »OJŽI, USTAVI TEGA NORCA!!!«

»Žal,« je rekel Ojži, ko je voz priropotal mimo Bileamovih vrat, »sem zveriženec. Kmetulj. Nisem vreden umetnika! Pomagaj si sama in Francelj van Gogh ti bo pomagal!«

»SONJA!« je vtem zavpilo izza Jobovih vrat. »UJEMI UMAZANO RUTO!!!!«

Stari Gilead je še kar gnal konje z izprijenim nasmeškom na obrazu. Videlo se je, da se je v mladosti preveč boril v areni. Vsa vas je bila pokonci, razen mene. Bil sem še majhen in sem spal v svoji kamrici pri Šulčevih. Tinka je ležala streljaj izpred, prva vaška žrtev pivotiranja.

Sonja je z vršičkom nosu ujela umazano ruto, ki ji jo je odšvignil Jobov Hanzo. Vedela je, kaj mora storiti. Začela je še hitreje teči, da bi povečala razdaljo med sabo in starim norcem na vozu. Ko se je to zgodilo, je skoraj že izpljunila pljuča, a je zbrala še ravno toliko moči, da je napela umazano ruto in jo kot fračo odpognila v obraz starega Kapucarja.

»AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!« je zatulil starec na vozu. »AAAAAAAAAAAAAAA, UMAZANA RUTA!!!«

Voz je naenkrat skrenil. Konji so preplašeno cepetali v nasad hrušk pod vasjo. Stari Kapucar se je otepal umazane rute, ki mu je prekrila oči.

»HELP ME RHONDA!!!« je vpil. »HELP ME RHONDA, HELP HELP ME RHONDA!!!«

Njegova žena je pritekla iz hiše s ponvijo v rokah.

»RHONDA, USTAVI KONJE, ČE TI JE KAJ DO VEČERNJE PLODNJE!« je zavpil Kapucar.

»NEHAJ VPIT SVINJARIJE ČEZ CELO VAS, IDIOT!« je odsekala Rhonda in se vrnila v hišo.

Kapucar se je ustavil nekje pri četrti hruški. Voz je bil uničen, konjem pa ni bilo nič. Tudi njemu ne. Samo jezno je sopihal in kot obseden skakal po umazani ruti.

»NA, NA in NA!« je vpil.

Sonja se je sesedla ob plot na koncu vasi, bila je posest Samarijanovih. Stara Samarijanovka jo je objela čez ramo.

»Tak tak, globoko dihaj! Prevužmani stari klovn, kaj neki mu je bilo, da se je spravil nad tebe z vozom!«

Sonja je hlipala.

»Ne bi smela priti domov!«

»Eh!« je šepetala Samarijanovka. »Saj nisi ti kriva, da si grešila s slikarjem. Tega je kriva družba!«

Sonja jo je hvaležno pogledala.

»Če bi poznali Fledobeja, bi ga vzljubili … Ali pa ne, no. Ampak vsekakor bi bilo bolje, ko bi bil tu!«

»Saj res,« je rekla Samarijanovka, »kje pa je? Zakaj ni prišel?«

»V vojno so ga vpoklicali!« je povedala Sonja. »Potem so pisma nehala prihajat …«

»Kakšno vojno?« je začudeno vprašala Samarijanovka. »Saj Švabe smo potolkli. Zobozdravniki so poraženi. Vrtnarjem smo odredili prisilno delo v rudnikih kositra …«

»Saj ne vem natančno,« je rekla Sonja, »ampak nekaj iz njegove stroke. Boji med naivci in avantgardisti. Boji za gostejše čopiče. Saj mi je vse to razlagal v pismih, ampak jaz sem botanik … čarka!«

»No, no, potem pa kar lezi!« je rekla stara Samarijanovka, ko sta prišli do praga. »Lezi diagonalno čez prag, to pomaga sapniku. Potem bomo nadte naščuvali psa. Še pred večerom boš kot nova!«

»Hvala!« je še uspela zamrmrat Sonja, potem pa jo je zmanjkalo na pragu.

Stara Samarijanovka ji je hitro preobrnila žepe. Našla je zelen kos papirja, zloženega v obliki besede VOSEK.

Draga Sonja,

 

upam, da me še vedno čakaš, ker če me ne, ti bom že pokazal, čeprav se verjetno ne bova več videla. Bombe iz vodenih barvic, kombinirane z oljno tehniko so mi včeraj raznesle levi del telesa, a se nekako še držim, rana se ni povsem zagnojila. Pravijo, da bom v tednu dni kot nov. Jutri bo odločilna bitka med XX. divizijo za preslikavo Sikstinske kapele in Pejsažisti, ranjenci pa bomo lahko slikali portrete odtrganih udov za obe strani. Veselim se učenja novih tehnik, bojim pa se krutosti generala Rueza Portretista, ki nas oblega že deveti dan. Kdor hoče se pobarvati, mu ne branim, naš poveljnik pa je nagnjen k oker barvi. Upam, da zgodnje starševstvo obvladuješ z veliko mero cimeta, o utinam ko bi bil zraven, da bi videl deco rasti, tako pa cepetam in lomim čopiče od togote. Zamenjaj zavese, ne hodi bosa po kruh, prilagam rumeno vodenko, da jo boš prodala in najinima otrokoma kupila dudi. Sporoči, če bo kateri kazal nagnjenost k srednjemu spolu ali zlorabi dvojine. O kak se po fizičnem delu toži mi! Pošiljam ti pet navideznih kajzer-žemljic, pa ne škrtari z gorčico! V BOJ ZA KISTE IN PLATNO, ZA MIHLJA ANGELA IN GENERALA REMA BRANDTA!!!

 

Tvoj Fledobej

Stara Samarijanovka je kar malce zahlipala, čeprav je bil to pravzaprav bolj nekakšen vzvalovljen kih, ki je povzročil erupcijo krompirja na obližnji njivi kak mesec prezgodaj.

»Ubogi hudič!«

Pismo je pazljivo prepognila nazaj in ga potisnila v Sonjin devžej. Pomislila je:

»Če ne umre, bo morda nekoč naslikal našo bajto in mene, kako lovim jedrske purane okrog nje!«

Ta misel jo je spravila v dobro voljo. Vendar jo je zatrla, kot vsaka prava kmečka mati.

»Vojna je čudna reč!« je zagodrnjala. »Znotraj je votla, okrog je pa smodnik!« Skomignila je z rameni in začela vleči Sonjo čez prag v hišo.

»Vrgla jo bom za kamin! Ko se bo zbudila, naj pa gre domov in da svoja pamža v okvir! Še eno tako divjanje po vasi, pa se nas vseh Črni Ribez usmili!«

Kar streslo jo je. Iz omare je potegnila dve oljčni vejici, se z njima popraskala po nosu in požebrala:

»Whatgoesaroundcomesaround, whatgoesaroundcomesaround, whatgoesaroundcomesaround!«

Potem je zaprla hišne dveri.