Sanje, 2007
Nova izdaja KRSTA PRI SAVICI želi predvsem spet približati Prešerna Slovencem. Prešeren je za nas postal samoumeven, nekakšna okostenela svetinja, ki ti jo priskutijo že v osnovni šoli, za katerega vemo, da je dober, ker tako vsi trdijo, ker je vsak odklon od te resnice takoj heretičen, tako v očeh literarne vede kot tudi v očeh javnosti. “Kako si upa!” – “Kdo pa si misli, da je, da se spravlja nad Prešerna!”
Prešeren JE dober, ampak to morate odkriti sami. Prešeren je zahteven, a hkrati tudi neskončno zabaven, ko se poglobite vanj.
Za novo izdajo KRSTA PRI SAVICI sem napisal spremno besedo, dodali pa smo še nov, moj avtorski KRST, travestijo v prozi. Malce smo ga posodobili in priredili za sodobne čase, blizu dandanašnjemu čutenju. Upam, da bo predvsem zabavno branje in da boste potem znova segli tudi po izvirniku in obratno. (2007)
ODLOMEK IZ SPREMNE BESEDE (M. Krajnc)
Stara modrost pravi, da ni pomembno, koliko knjig izda pesnik, ampak kakšne izda. To velja tudi za prozaiste in dramatike, a danes vsaj tiste prve pustimo ob strani.Najbolj znano opravičilo za manjše opuse je: saj Prešeren je tudi napisal samo eno knjigo. Ta argument zdrži tako dolgo, dokler ne ugotovimo, da je pravzaprav napisal dve. Leta 1847 (pravzaprav 1846 z letnico 1847) je izdal Poezijein ostal z njimi za življenja komercialno bolj neprofiten avtor, dobrih deset let poprej (1836) pa Krst pri Savici, ki je izšel v samostojniknjižni izdaji. Prešeren torej ni bil knjižni one-hit wonder, pravzaprav sprva niti ne hit, čeprav se nam zdi, da ga imamo raje takšnega: velikana na piedestalu, ali bolje rečeno, na podstavku pred Tromostovjem, ki zamišljeno zre na Ljubljanico in ki je izdal eno (gl. prejšnji odstavek) zlato knjigo poezije, tisto, s katero se lahko Slovenci nedvomno postavimo ob bok vsem drugim velikim narodom in jih z bokom še celo zbodemo. Ko sem se pripravljal na pisanje tele spremne besede, sem malce gnjavil poštene ljudi v dveh večjih slovenskih mestih, na kaj najprej pomislijo, ko slišijo Krst pri Savici. Poleg očitnih odgovorov, kot so »Prešeren«, »poezija« in celo »Julija« (ki je v Krstu pri Savici sploh ni), sem dobil v obraz tudi »kdor hoče se podati, mu ne branim«, »Valjhun, sin Kajtimara«, »manj strašna noč je v črne zemlje krilu (namesto krili, kot zahteva starinska oblika, ki jo je treba upoštevati zaradi rime – beseda se namreč rima na »sili« in »števili«)« in celo eno precej dobro recitacijo Uvoda, takšno, kot jo novodobni mladi igralci, vajeni kamer POPTV-ja, bržkone težko zarobijo. In to iz ust mamke, ki je ravno odhajala s svoje vsakdanje tržnice (»Ko sva že ravno pri pesmicah, a zelja pa ne rabite, lejte tele glave, za dobro solato!«). Večina ljudi je potem hitro zbežala, verjetno so se spomnili šole in strašnih mor o Vrbi, Juliji in razmerju Črtomir – Bogomila v drugem razredu osemletke. Kar je seveda vredno poštene doze metinega čaja in še kakšne tablete za preganjanje travm povrhu. Ko sem te dni spet bral Krst, sem znova ugotavljal, da je gnjaviti z njim osnovnošolce precej divja igra z ognjem, ki ne prispeva nič dobrega k večjemu ugledu poezije in k veselju do nje; to pa v teh časih že tako ali tako ni ravno na višku. Pišejo jo pa kljub temu mnogi. V temle eseju bo precej govora in pisanja o poeziji. Vendar tokrat malce drugače. Naša naloga je Krst pri Savici in kakor koli zahtevna je že, se je bomo poskusili lotiti na vedrejši način, kot je to običajno. Krst pri Savici je namreč predvsem nadvse častitljiva stvaritev; čeprav žalostna in literarno zahtevna, si nikakor ne zasluži zgolj večnega akademskega premlevanja in seciranja na kose, pa neskončnih maturitetnih vprašanj in podvprašanj, ki mlade že na začetku odvrnejo od Prešernovega opusa. In kar je najpomembneje: Krst ni pomemben zato, ker so tako rekli v šoli. Tistim, ki so tako rekli v šoli, so nekoč tako zapovedali neki drugi v neki drugi šoli in tistim spet neki drugi in tako nazaj, ne da bi resnično vedeli, zakaj. Prešeren je pač velik in se o tem ne razpravlja, pravijo. Nimajo prav. Razpravlja se. Ker se mora, sicer ne pridemo nikamor. Privzeti, da je Prešeren nekdo, ki je bil vedno brezhiben, pa četudi ni bil, in se o tem ne govori, je bedarija. Reči moramo: Prešeren je bil velik pesnik, ki je pisal take in drugačne pesmi. Dobre in slabe. Pesnitev, o kateri bomo danes govorili, sodi med prve. Tako trdijo. Tako trdimo. A če hočete videti, ali je to res, si zatisnite ušesa in jo preberite sami.
|
||
ODLOMEK IZ “NOVEGA” KRSTA (M. Krajnc):UVOD
Valjhun, sin Kajtimara, je skrušeno obsedel za veliko mizo.
»Predolgo že bijem boj za krščansko vero,« je zatarnal. »Z Avreljem Droh se več mi v bran ne stavi, porka madona! Kako naj potem sploh še uživam!«
Kajtimar je stopil k omari in potegnil iz nje veliko mušketo.
Valjhun ga je znaveličano pogledal.
»Muškete še niso izumili, oče!«
Kajtimar je skomignil z ramenom, edinim, ki je z njim še lahko skomigal. Iz omare je potegnil sodček z razstrelivom.
»Kaj hočeš od mene? Puške, TNT, peklenski stroj? Saj veš, da ne smeš odnehat, dokler ne bo Črt O. Mir pokorjen, tako je zapovedal Gospod in s tem se ni za hecat!«
»Damn right!« se je oglasilo s križa na steni.
Valjhun je zagodrnjal in z ogromno pestjo udaril po mizi.
»Vama je lahko govoriti! Avrelij, Droh … Vsi ti so bili mačji kašelj v primerjavi s tem … tem …«
»… prekletim poganom, to je, nič drugega!« je zapotegnil Kajtimar.
»Damn right!« se je oglasilo s križa na steni.
»Oče,« je srdito zarohnel Valjhun, »saj veš, da mi je všeč, če lahko iskremu poganu zlomim duha. Vse to je za Gospoda. Iskremu poganu nadvse rad zlomim še vse kaj drugega, ako ni koj pripravljen sprejeti naše vere, ki je Gospodova, edina prava, vsaj tako si me ti učil. Imam tudi univerzalni tip krvi, da mi ni prehudo, če me v boju kdo malce bolj opraska … Ampak ta tip …« – spet je jezno udaril po mizi – »TA TIP!!!«
Kajtimar je stopil k mizi.
»Sine,« je umirjeno dejal, »a boš čaja?«
»Ja, prosim!« je skrušeno zacvilil Valjhun, zdaj spet sede.
»Počasi ti pohaja potrpljenje, kot vidim!« je nadaljeval Kajtimar.
»Mhm!« se je cvileče zaslišalo izza mize.
»Si mar izgubil vero v Gospoda, ki pravi, da je grešno, kar ni prav, in da je prav, kar zapove?«
»TO NIKOLI!!!« je zdaj zarohnel Valjhun, da je prostor kar streslo.
»No?«
»No kaj?«
»No, potem zaupaš v to, da bo Gospod že poskrbel, da bo ta pi…«
»OPA LA, NOBENIH GRDIH BESED NA P, F IN K!« se je zaslišalo s križa na steni.
»Prav!« je pokimal Kajtimar. »Potem verjetno zaupaš v to, da bo Gospod že poskrbel, da bo ta … pogan slej ko prej nasrkal, kot se spodobi!«
»Kako?« je zamrmral Valjhun. »Veš, kako ofenzivo smo naredili to noč? Vse smo pobili, jebemti, njega pa nikjer, kot bi sam Satan stal direkt za nj…«
»NE OMENJAJ LUCIFUGATA V TEJ HIŠI!« je zdaj povzdignil glas Kajtimar. »LUCIFUGE V TEJ HIŠI NE OBSTAJA!«
»… kot bi nekaj bdelo nad njim!« je zamrmral Valjhun. »Bog mi je priča, z največjim veseljem bi zasadil meč v njegove poganske prsi, da bi mu srce skočilo iz jamice in začelo plesat tvist in …«
»Nikar nasilja!« se je oglasilo s križa. »Zadevo boš rešil drugače!«
»Kako neki?« sta se zdaj obrnila h križu oče in sin.
»Dobro poslušaj!« se je slišalo s križa. »Nekaj bitk te sicer še čaka, ampak to samo zato, da ne boš prišel iz vaje! Vajin poganček se bo pa vmes zatreskal do ušes! Čaka ga še hujša pokora kot tvoj meč!«
»HUJŠA POKORA KOT MOJ MEČ?« je zavpil Valjhun.
»Sin, nikar ne vpij na Gospoda!« ga je miril Kajtimar.
»Prah z Bogom kregat se ne sme!« se je nekoliko užaljeno slišalo s stene. »Tvoj prijatelj se bo sicer še lep čas spretno ogibal tvojemu meču, ampak na koncu … he he he … na koncu …«
»… boš poslal svojo roko nadenj? Ga bo kuga? Bo dobil aids? Sifilis? Ga mogoče čaka kariera samostojnega kulturnega delavca?«
»A me nisi poslušal?« je donelo s stene. »Kar ni opravil meč, bo ženska!«
»Ženska?« je nejeverno vprašal Valjhun.
»Ženska!« je pribilo s stene. »No ja … seveda ji bom malce pomagal …«
»Ti ji boš pomagal?« je začudeno gledal Valjhun.
»SIN!« je zdaj zavpil Kajtimar. »NE POZABI, S KOM GOVORIŠ!«
Valjhun je sklonil glavo in pokleknil na eno koleno.
»Ponižno prosim za odpuščanje, sir. Mislim, Gospod! Ampak tale kelih, ki je šel mimo mene, je bil le malce … nisem navajen … moj meč doslej še ni zgrešil …«
»Saj si ga ranil!« je donelo s stene. »Ko si bo opomogel, se bo pojavil. Vendar ne zapravljaj preveč časa z njim. Ako ga nisi umoril in potrl pri Ajdovskem gradu, ga tudi drugod ne boš!«
»Saj res …« se je oglasil Kajtimar. »Saj res – sploh mi še nisi razložil, kaj se je dejansko dogajalo v tisti luknji!«
»Saj sem ti povedal!« je zamrmral Valjhun, zdaj spet na obeh nogah.
»Povedal si samo, da ste ga stisnili v Ajdovski grad, da je potem prišlo do konfrontacije, da ste vse pobili, njega pa naenkrat nikjer, da bi si njegovo glavo zataknili za pas ali za sedlo!«
»V tistem koncu še bencinskih črpalk ni!« se je slišalo s stene.
»ČESA?« sta se začudeno obrnila v steno oče in sin.
»Ah, pozabita!« je reklo s stene. »Mali, ti pa le razloži, me prav zanima, če se boš kaj preveličeval!«
Valjhun je zavzdihnil.
»Daj mi vsaj golido vina, oče!« je zamrmral.
»Golida vina coming up!«
»Kruh?«
»Kruh!«
»Gobice?«
»Gobice!«
»Pršut?«
»Pršut!«
»Skuta?«
»Skuta!«
»Mozzarella?«
»Zdaj pa nehaj!!!«
»Že prav, že prav! No, mi se borimo in borimo, saj veš, krvavi boj za krščansko vero in to, saj veš, in to, Avrelij, Droh, ta dva smo že posekali, krvi po Kranjikorotani ™ bi bilo dovolj za celo jezero, moj meč je švigal in švagal in prebadal in …«
»Prihrani nam tele junaškosti!« se je zaslišalo s s tene.
»… in potem ostane še manjši trop na čelu s Črtom O. Mirom, in zgnali smo jih tje v Bohinj, v Bistriško dolino … Pravzaprav so se zatekli tja, Črt O. Mir ima tam grad …«
»Ja, to že vemo!« je nestrpno zagodrnjal Kajtimar.
»… ki Ajdovski se gradec imenuje!« se ni dal motiti Valjhun. »No in potem se oni zaprejo not in mi jih blokiramo zunaj … Češ, kar ni storil meč, bo lakota in tako dalje in tako dalje …«
»Ja?«
»Hja … frajer je dober strateg. Zato ga še bolj sovražim …« je zamrmral Valjhun.
»Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe, tako sem zapovedal!« se je oglasilo s stene. »Le povej, kaj je zakuhal!«
»Oba sva se spomnila iste finte: opraviti zadevo ponoči. On je mislil, da bomo mi spali in je kanil ponoči potihoma priti nad nas iz gradu. Zaigrati na presenečenje, tako kot Indijanci v filmih, saj veš, no …«
»Vem!« je pokimal Kajtimar. »In?«
»Hja … jaz sem načrtoval, da bi mi ponoči lepo vdrli v grad, pa tistih par poganov pobili v spanju!«
»Lepo. In?«
»Vtem, ko so oni pricopcopali ven, smo mi hoteli vpasti noter in … heh … vnel se je boj. Ne boj, mesarsko klanje!«
»No, priznat je treba, da je fant imel jajca!«
»In mozeg tudi!« je skrušeno priznal Valjhun. »Uštel se je samo v tem, ko je pomislil, da ga jaz nimam!«
»In?«
»Ja nič! Vse smo pobili, saj jih ni bilo toliko!«
»In?«
»Kaj in? Njega nikjer!«
»Koga?«
»Koga? KOGA? Črta O. Mira!!! En ubogi maderfaker je še na pol dihal na tleh in sem ga zbrcal, češ povej mi, kje je vaš poveljnik. In je v nekakšnem deliriju, oblit s krvjo, začel nakladat o tem, kako jim je poveljnik prej v gradu pravil, da je bolje umret svoboden kot živet … nesvoboden. Še prav poetično se je baje izražal, hudič. Baje jim je zabičal, da bo to odločilni boj in da se lahko tisti, ki želijo, še umaknejo in …«
»In?«
»In nič! Vsi so šli z njim!«
»Torej strahljivca v celim ni imel števili!« je pomislil Kajtimar. »Divje!«
»Potem sem seveda podivjal, onemu revežu iztaknil oči, da je čutil, in potem zagnal cel halo. Še zjutraj smo ga iskali, njegá, ki kriv moritve je velike!«
»Koga?«
»Črta, koga neki! Njegova vojska pa … Oooo, pogled je bil veličasten!«
»Ležali so k’ ob ajde žetvi al’ pšenice!« se je oglasilo s stene.
»Ja!« je pokimal Valjhun. »Ja, točno tako je bilo videt! No in potem … potem ga nismo našli. Od same togote sem jokal kot otrok in šel potem v uteho posilit par tistih mrtvakov!«
»To je to?«
»To je to!«
»Ni kaj, treba je priznat, da je model nekaj posebnega!« je rekel Kajtimar. »Pojej zdaj in si odpočij, potem bo pa treba v hajko za tem vunderkindom!«
|