Naročila (vinilne plošče ni v prodaji v trgovinah z glasbo)
JESEN
Jesen –
kostanji namesto oči
in hladna jutra
na koncu olistanih poti
in težki plugi
predzimskih skrbi
in mračni kriki srca,
ki na dežju stoji.
Jesen –
prehitevalni pasovi molče,
blindirane besede
in svečke, ki prehitro dogore
na novembrskih grobovih
ljubezni, ki je umrla zastonj
in osamljen poljub,
ki čaka, da bo kdo prišel ponj…
Jesen
in drevesa brez oblek
in siva prostitucija neba
in v prsih prvi sneg;
tu pa tam kdo stika po smeteh,
ne da bi vedel, kaj počne
in koledar osivi
in ljubezen je
jesen …
Ena zadnjih pesmi, ki so nastale za ploščo Vse pesmi so tihe, melodijo pa so navdihnile stare uspešnice Satchma in bratov Mills, pesmi kot so Up a Lazy River, Paper Doll, In the Shade of the Old Apple Tree ipd. Ko sem začel razmišljati o konceptu plošče, je pesem kar hitro prišla na čelo, Gec pa je dejal: oho, G, E, A7 in D7! Rekel sem: ne, A, F#, H7 in E7! In potem sva se smejala. Tudi prva pesem, ki jo je leta 2003 na odru KUDa France Prešeren odigral tedanji duo Sužnja sendvičev (Lah-Krajnc), naslednji mesec na istem odru že štiričlanski bend Sužnji sendvičev v prvi postavi Lah-Gregorin-Hostnik-Krajnc. Tomaž Domicelj (2002): to je tvoj definitivno najboljši komad!
LJUBEZEN GRE V FADE-OUT
Zbudim se, dan je kakor vsak drug,
oblaki orjejo po nebu kakor kakšen plug
in sonce je videti kot zablodeli astronavt
in ljubezen gre v fade-out …
Karizma dneva je preveč za moje oči,
spustim zavese, da pohištvo ne oslepi;
na mizi ležijo Menart, Byron in Plavt
in ljubezen gre v fade-out.
Tvoje fotografije sem poslal priporočeno
z listkom, da mi je pravzaprav vseeno,
tvoj spomin sem zakopal na vrt,
zdaj bo tam lepo v prisilnem jopiču zaprt …
Čas spolzi med stopnicami do sobe,
pločniki vsrkavajo ljudi kot kakšne čudne gobe,
oblečem si nasmeh in sem ljubimec, tat in skavt
in ljubezen gre v fade-out …
druga različica prve kitice (2014):
Zbudim se, nedonošen in plah,
dan ima čudne triroge vile v rokáh
in sonce je videti kot zablodeli astronavt
in ljubezen gre v fade-out …
Pesem je nastala ob razmišljanju, ali se s »perkinsovsko« menjavo E-ja v C dá ustvarit tudi poštena balada, ne zgolj rokenrol. Menart, Byron in Plavt so res ležali na mizi, pohištvo pa še vedno vidi. Prvo kitico sem kmalu nekolikanj preuredil.
DRUGAM
Luna je šla drugam in jaz grem drugam
in odsev luči v luži ob trotoarju
je zapit in sam;
cerkveni zvonik se zvira in pleše polnočni step
in oblaki se z njim love …
Tvoj zadnji nasmeh me je preselil vase,
veter v tvojih očeh mi povedal je vse.
Luna je šla drugam in jaz grem drugam
in kar se z jutrom konča,
se z nočjo spet začne.
In sence na oknih so tako blizu,
a ko jih primem, mi prebodejo dlan;
luna je šla drugam in jaz grem drugam
s tvojo sliko v žepu in polnimi nedri ciklam;
s tvojo sliko v žepu in staro torbo iz skaja
in čepico, na kateri piše
TV-prodaja.
Nebo bruha zvezde
in moje oči čudne rubine
in neslišni koraki donijo
iz nočne tišine …
Še ena z malce bolj jazzovskim pridihom in waitsovskim podobjem. Zametek je nastal že v mariborskih letih 1997-99, a je pesem ostala v predalu, nedopolnjena. Jeseni 2002 sem jo dokončal in ugotovil, da je tiha.
PLES
Plesal sem med tvojimi svetovi.
Bil privezan sem na nitko dna.
Nitko so odpihnili vetrovi,
preden si jim sploh ukazala.
Rasel sem med čudnimi upori
tvojih žrtev, tvojih trpkih mož.
Vsi bili so hladni, skoraj nori,
oblečeni v opravo iz ovčjih kož.
In pred njimi divje mažoretke.
Klicale so tvoje novo ime.
Dvigale so roke v tvoje spletke,
pridno hodile, a kam, kdo ve.
Plesal sem med tvojimi rameni.
Včasih z nogo udaril v tvoj nasmeh.
In glasovi, takrat še grleni,
so se ti razblinjali v dlaneh.
Komu si svoj bojni klic prodala?
Komu si oddala svoje pse?
Koga z divjo zemljo si zravnala?
Komu v mraku dala upanje?
Kdaj si pila iz krvave reke?
Kdaj ubila sanje nad seboj?
Kdaj ukradla ročno tkane obleke
z običajnim listkom »vedno tvoj«?
Plesal sem po tvojih tankih mrežah.
Bil tvoj pijanec, klošar, brat noči.
Spal sem v tvojih dolgih, mrzlih vežah,
a zbudil se vedno v tuji postelji.
Vedno gledal sem v isti mesec.
Vedno molil iste litanije.
Vedno bil neposvečeni jezdec
skozi tvoje raskave prerije.
Komu si svoj bojni klic prodala?
Komu si oddala svoje pse?
Koga z divjo zemljo si zravnala?
Komu v mraku dala upanje?
Kdaj si pila iz krvave reke?
Kdaj ubila sanje nad seboj?
Kdaj ukradla ročno tkane obleke
z običajnim listkom »vedno tvoj«?
Zdaj iz dnevnika sem zbrisal črke.
Zbrisal pesmi, zbrisal memoare.
Kitice postajale so mrke.
Moje roke so postale stare.
Plesal sem in plesal sem in znova
plesal, plesal, kot bi bil uklet.
Ti si vsak dan vračala se z lova.
Vsak dan je kdo drug ležal zadet.
Vsak dan je kdo drug znoj brisal s čela.
Težkal v rokah kamen ali dva.
Upal, da boš zvesto vanj verjela.
Da boš z njim golobe hránila.
O, plesal sem med tvojimi strahovi!
Plesal sem in z rokami vihral.
Moji gibi so bili kot novi.
Dolgo vadil sem, da sem jih znal.
Zdaj izrabil sem že vse korake.
Ni več takih, ki bi jih še znal.
Vse stopinje bodo zdaj enake.
V vseh bo tvoj pogled nekoč obstal.
Komu si svoj bojni klic prodala?
Komu si oddala svoje pse?
Koga z divjo zemljo si zravnala?
Komu v mraku dala upanje?
Kdaj si pila iz krvave reke?
Kdaj ubila sanje nad seboj?
Kdaj ukradla ročno tkane obleke
z običajnim listkom »vedno tvoj«?
Prva od dveh dolgih. Sivi del je bil tokrat od-editiran v prid dolžine vinilne izdaje, slišite pa ga lahko na Bandcampu. Zadevo smo nekolikanj krajšali že s Sužnji leta 2014.
DALE WATSON BLUES
Sedim v nakupovalnem centru in gledam ljudi,
ki švigajo mimo.
Pomlad se odpira, a oni beže
kot veverice pred zimo.
Na obrazih jim igrajo iskre, a še najmanjša
med njimi je zlagana.
Kaj češ, to je Ljubljana …
Iz restavracije se je razlezel vonj
po pečenki štefani.
Vrsta je dolga. V njej nepotešene zveri.
Vsaka zgrabi svoj pladenj in odrine
tisto pred sabo
in jo zbode s priborom za enkratno uporabo.
Kdo izmed njih je blagoslovljen, kdo preklet?
Sprašujem se kot Robert Frost: ogenj ali led?
Mimo okna pelje medmestni avtobus …
Dale Watson Blues.
Gospod nam je dal pesem, hudič jo je preklel.
Še zadnji pisk blagajne je v pladnje izzvenel.
Kdo sploh posluša pesmi?
Vse imajo tolarski okus.
Dale Watson Blues.
druga različica prve kitice (2014):
Sedim v nakupovalnem centru in gledam ljudi,
ki švigajo mimo.
Pomlad se odpira, a oni beže
kot veverice pred zimo.
Na obrazih jim igrajo iskre, a še najmanjša
med njimi je zlagana.
Prizor iz slabega romana …
Dale Watson (1962) je eden najzvestejših nosilcev bakle tradicionalnega countryja, ki pa ga redno barva z rockabillyjem, western-swingom in jazzem. Je tudi eden nosilcev bakle že skoraj izdahnjene podzvrsti countryja – tovornjakarske pesmi (in, o čemer smo se lahko prepričali v zadnjem letu, tudi zelo načelen človek). Nanj sem naletel v oddajah Janeta Webra, ki je precej vrtel njegov uradni prvenec Cheatin’ Heart Attack (1995), pa tudi prijateljica iz Domahovega, Jadranka Kanceljak, mi je večkrat navdušeno govorila o njegovi glasbi. V Big Bangu sem nato okrog leta 2000 v košari z znižanji našel njegovo drugo ploščo Blessed Or Damned (1996) in se takoj navdušil nad naslovno pesmijo; tako zelo, da sem jo prepesnil in uvrstil v repertoar. Slabi dve leti zatem sem rezerviral snemalni termin v studiu Boruta Činča, a sem zaradi obilice dela nanj skorajda pozabil; spomnil sem se šele kako uro pred rezervacijo termina. Boruta sem poklical in vprašal, če lahko prestavim, a mi je povedal, da je precej zaseden in da bi bilo škoda, če bi ne prišel, pristavil pa je: zagotovo imaš kaj v arhivu, lahko pa napišeš komad po poti! Zvitorepec je vedel, da me bo to spodbudilo, in me je res: skočil sem na enko in začel tuhtati. Na misel mi je spet prišla Watsonova pesem, pa sem v glavi obračal verze o blagoslovih in prekletstvih, ne da bi mi kaj pametnega avtorskega padlo na glavo. Do Remize sem že nekolikanj zresigniral, tuhtajoč, da bom pač zimproviziral kak blues na licu mesta. A ko se je avtobus ustavil pri Trati, kjer je stala takrat še stara različica Mercatorjevega multitrgovinskega centra z menzo v pritličju, sem se spomnil, kako sem prav tistega dne tam jedel pečenko štefani in skoz okno gledal avtobuse. Pesem se je začela oblikovati. Napisal sem jo docela »naravnost«, celo jedilnik sem pustil v njej. Umeril sem jo kot pesem o razčlovečenosti sodobne družbe, čemur sem bil v menzi večkrat priča, ko so ljudje nepotrpežljivo tečnarili v vrsti. Verz »kaj češ, to je Ljubljana« je bil večkrat raztolmačen kot zmrdovanje nad prestolnico. To je seveda precej daleč od resnice: prestolnica mi je, novopečenemu študentu, leta 1994 pomenila širino, svobodo in vir izobrazbe, dolga leta mi je dajala tudi delo, ki sem ga potreboval za preživetje. Poleg tega nisem bil nikoli pristaš medregijskih in medkrajevnih krivogledanj pod pretvezo provincijskega lokalpatriotizma. Verz sem napisal čisto simbolično, mišljen je univerzalno, Ljubljana je v njem zgolj ime, simbol velikega mesta, kjer sem takrat živel, kar ne pomeni, da so druga mesta boljša ali slabša. Leta 2014 sem verz zamenjal z drugim, malce zaradi znaveličanosti nad lokalpatriotsko popreproščenostjo, malce zaradi težnje k še nekolikanj bolj univerzalnemu videnju sveta, ki ga pesem izrisuje. Poleg Watsonovih izbrancev in zapostavljencev mi je prav prišel tudi Frost s svojo pesmijo o ognju in ledu: za tale svet bo led zadostoval. Avtobus je na koncu zato, ker je pač bil tam. K Borutu Činču sem prišel z že izdelano pesmijo v glavi, eno redkih, ki sem si jo, nezapisano, tudi zapomnil. Ta, izvirni posnetek, ostaja še neobjavljen, a je različica na vinilki zelo blizu. In ko je Dale Watson leta 2012 koncertiral v Ljubljani, sem seveda bil tam in mu po koncertu segel v roko. Nato je Watson šel igrat drugam.
MARIJA
Marija,
vsak dan grem mimo tvoje kapele;
svojo pot grem,
a saj jo poznaš bolje kot jaz.
Tvoje oči so nekako
odmaknjene in odrevenele,
kar nekako domače
za tale jesenski čas.
Tole je cesta,
po kateri sem nekoč hodil v dvoje.
Tamle zadaj v stolpnici
sem stanoval.
Bil sem brezskrben,
a saj veš, kako je.
Vse mine in tudi moj čas je
svoj davek pobral.
Še vedno
se ponoči zbujam
in se mi zdi, da naju vidim,
takšna, kot sva bila.
Pred tvojo kapelo
sva obstala vsako popoldne
in skupaj zmrmrala
očenaš ali dva.
Marija,
ničesar ne obžalujem.
Lepa leta bila so,
a tudi zdaj ni slabo.
Zdaj, ko bolj sam
mimo tebe potujem,
sem sicer malo grenkejši,
a saj ne bo vedno tako.
Nekoč, ko bo čas,
se bom zopet ustavil
z nekom pod roko
in te pogledal v oči.
In morda bo takrat pomlad
in te bom po pomladno pozdravil
in s teboj pokramljal
običajne stvari.
In kupil dve
vetrnici v trafiki,
ki bo še vedno stala,
kot danes stoji.
In ljubezen bo spet
podobna lepi oljnati sliki
in ti, Marija, boš imela
srečnejše oči.
Marija,
vsak dan grem mimo tvoje kapele,
se v tvoj kip zazrem
in potem lažje dan preživim.
Vsak dan nove skrbi
v meni količijo svoje parcele,
a vsa umetnost je v tem,
da jim na njih gradit ne pustim.
Nekoč, ko bo čas,
se bom zopet ustavil
z nekom pod roko
in te pogledal v oči.
In morda bo takrat pomlad
in te bom po pomladno pozdravil
in s teboj pokramljal
običajne stvari.
Nekakšen moj spiritual, nagovor Marijinemu kipcu v kapelici na Vodnikovi v Ljubljani, kjer sem se v zgodnjih študentskih letih 1994-95 pogosto sprehajal v dvoje. Živel sem v bližini kina Šiška. Pesem je nastala poleti 2002 in sem jo kar nekaj časa redno igral na številnih nastopih in gostovanjih Celjskega literarnega društva, ker je bila nadvse všeč nekaterim zdaj že pokojnim gospem, s katerimi smo v tistih časih drugovali in brali.
LJUBEZEN KRVAVI
Ljubezen krvavi, še preden se začne,
še preden ugotoviš, kaj sploh v resnici je.
Še preden se nariše na tvojo mizo dni,
še preden prvič vate spregovori.
Njena topla kri polzi po tvojih sanjah.
Njena topla kri izbriše madeže
preteklih dolgih let, trpljenja in samote,
še preden se zasveti in kakor luč prižge.
Ljubezen krvavi, še preden se zbudi,
še preden ugotoviš, da ni to, kar se zdi.
Še preden zajeziš njen val obupa in nemira
in skleneš roke v prazno molitev predvečera …
Ena izmed balad, ki so nastale na songwriting sessionu nekega aprilskega večera 2001. Stanoval sem na Žibertovi blizu Tivolija in pivovarne, prevajal, delal na Radiu Slovenija in precej pisal. Pesem je nastala kot demo-posnetek v dvojni kasetofon, ki je stal na hladilniku v moji garsonjeri; kakovost posnetkov ni bila bogve kaj, a dovolj, da sem si pesmi lahko predvajal in kakšno celo zapomnil. Med tistimi, ki so še nastale taisti večer in so se tako ali drugače pogosteje pojavljale na mojem seznamu, sta bili Vedel sem, ki jo je v repertoar sprejel moj takratni bend Agencija Rokenrol, in Oyasumi (pozneje tudi Nespečnost in Ko pa je vendar zarana), ki sem jo posnel večkrat z različnimi naslovi, a objavil zgolj na Hrvaškem na albumu Zbornik januarja 2021.
PENGOV
Tisto popoldne je čakalo kakor taksist
na mojo kratko prisego.
In nebo je bilo kot škatla vžigalic
in na licih sem čutil zadrego.
Vstal sem, sunkovito, kot bi bil za to plačan,
in moje stopinje so zarohnele
in vrbe žalujke so nad posteljo dneva
pod pravim kotom visele.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Moj srčev fant s prestreljenim obrazom
še vedno čaka na gloriolo.
In plešem in plešem in poleg mene stoji
mlad kerubin s pištolo.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Čudne pesmi igrajo nocoj.
Zvenijo kot Minnesang.
Le da so vitezi slepi in kruljavi, gobavi in stari,
podobni beračem iz enodejank.
Na koncu ostanejo samo stari gospeli
in v njih glasovi, glasovi, glasovi.
Besede so stare kot midva, priznaj.
Samo topi pogledi so novi.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Izdajajo me komaj vidne grimase,
ko podajam roko božiču.
Obljube in zaprisege so šle
in se prodale hudiču.
In ko človek postane parodija samega sebe,
je čas, da neha živeti.
Niti kamen na kamnu ne bo ostal,
a kamen ne more umreti.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Izvirni navdih: Blind Willie McTell Boba Dylana. Pigl je bil takoj pri roki za avtorski prenos podobja in protagonističnih odločitev. Ko sem mu ob izidu dal izvod plošče, se je zahvalil, par dni zatem pa sva se videla v »njegovi« trgovinici na Celovški in je rekel: malo pa pretiravaš. Pesem je torej poslušal, sem domneval. Pozneje sem mu zaupal: nisem preveč pretiraval. Rekel je: ti že veš. Še vedno sem prepričan, da je takšno pesem moral nekdo napisat. Sploh zato, ker se še vedno rad spominjam debat o Desolation Row in Lily, Rosemary and the Jack of Hearts, o katerih je, sicer redkobeseden, lahko govoril tudi več dni.
PRVI KROG PEKLA
Sonce je zapečeno
kot martinova gos,
tvoja prisotnost je težka
in sam ji nisem več kos
in moje roke so tnalo,
tvoje oči so iz jekla
in pot pred nama
je prvi krog pekla …
Knjige so stare
in kar same gorijo;
tale slika v predsobi –
ne cincaj, zažgi jo!
Nikar zdaj ne govori,
kaj vse sva si rekla –
tale pot pred nama
je prvi krog pekla …
Obstal bi negiben,
a lastna senca me žene
in moja preteklost bo zdaj
zaživela brez mene.
Garancija srca
je že zdavnaj potekla
in ti vpiješ: dobrodošel
v prvi krog pekla!
Ko je treba naprej – z Dantejem ali brez njega. Pesem smo s Sužnji sendvičev leta 2014 spremenili v ognjevit bugi-vugi, medtem ko je bila tule še precej tiha.
OBRAČUN
December je tu. Sveti Miklavž.
Čas adventa, čas pričakovanj.
Čas za nekakšen obračun z letom,
preden na saneh oddrvi stran.
Nekaj strun sem potrgal, nekaj pesmi napisal –
nekakšne fikcije o ljubezni.
Stare klišeje prignal sem do roba,
a upam, da niso jezni.
Božični večer. Zdaj nas je le še pet.
Pet čudnih, odmaknjenih lic,
ki si izmenjujejo drobna darila,
nekaj potice in drugih slaščic …
A sobe v hiši so prazne.
Zunaj je prazna gaz.
In v nas je rojeno dete.
V nas je božični čas.
December je tu. Mesec miru.
Mesec za rezimé.
Mesec z lučmi v mestnih izložbah –
vsako leto se dražje blešče.
In vsako leto je eno leto dodatka
k davku na pohojene sanje.
Življenje pa sope. Beži skozi gaz.
Kam beži? – Dobro vprašanje!
predelana različica pesmi (2014):
December je tu. Začenja se ples.
Čas adventa, čas pričakovanj.
Čas za nekakšen obračun z letom,
preden na saneh oddrvi stran.
Nekaj strun sem potrgal, nekaj pesmi napisal –
nekakšne fikcije o ljubezni.
Stare klišeje prignal sem do roba,
a upam, da niso jezni.
Upam, da niso zaklenili vrat,
podbojev polili s krvjo …
Zdavnaj sem jih že hotel prepleskat,
a zdaj je prepozno za to.
S hiš se dvigujejo spomeniki,
a kdo jih bo resno jemal!
Na njih so jeleni zgolj bronaste pike,
kot vsaka druga uklesana žival …
December je tu. Mesec miru.
Mesec za rezimé.
Mesec z lučmi v mestnih izložbah –
vsako leto se dražje blešče.
In vsako leto je eno leto dodatka
k davku na pohojene sanje.
Življenje pa sope. Beži skozi gaz.
Kam beži? – Dobro vprašanje!
Izvirna pesem je nastala že decembra 2000 kot nekakšen vsaj na videz resignirani »obračun« z izgubami v družini in posledično drugačnimi občutji ob praznovanju božiča, pri čemer sem uporabil precej neposredno krščansko simboliko. Ko sem zgodaj jeseni 2002 tuhtal, kako zašpiliti ploščo, ki sem jo imel v mislih, sem se spomnil na to pesem. Leta 2014 sem v izogib nepotrebni nostalgiji ali celo razčustvovanosti prenapisal delček prve in célo drugo kitico, krščansko imagerijo pa iz žalovalne preoblikoval v temačnejšo z evokacijo odlomka o krvi na podbojih. »Davek na pohojene sanje« sem vseeno pustil, da se sliši, kako o isti stvari interpretativno razmišljata petindvajsetletnik in devetintridesetletnik. Ko sem pred leti za božič kot voščilnico razposlal nekaj verzov iz pesmi, sem si od določenega dela sorodstva prislužil opazko, da bi mlad človek ne smel razmišljati tako pesimistično. Bi se splačalo razlagat, da pesimizem in »oh, ja« nista eno in isto? Ni se mi dalo.
ADRIJANA
Stopnice do mojih nasmehov
se daljšajo z dnevom.
Naključni popotniki jih ne štejejo več. Žal.
Vzpenjajo se in tarnajo. Vendar jih ne
upoštevam.
Morda bi moral poklepetati z njimi. A njihov čas
je obstal.
Vsepovsod okrog mene je bledica.
Bledica avtobusov, večpasovnic, velemestnih streh.
Ostri so še samo dolgi tuhtajoči večeri
in Adrijana v mojih očeh.
Preklet ropar sem. Nihče me ne bo balzamiral,
ko bom odtarnal na stolp v Pisi odspat svoj
odklon.
Vsi bodo rekli: glej, kako se počasi vzpenja.
Ploskali bodo in šepetali
in nekdo bo vtipkal dolgo besedo v svoj telefon.
Vsepovsod okrog mene so berači.
Brez hrane in brez padal.
Brez bergel in krvavih oči, grdi kot smrtni greh.
Sprašujejo, kakšni so vitezi iz mojih oklepov
in kakšna je Adrijana v mojih očeh.
Drevesa stojijo nema in krhka. Jutro jim bere
levite.
Moje telo se oblači v dolga poletja in slak obrašča
večer.
Dolga poletja obstanejo sama in delajo kroge na
vodi
in začudena starka s podeželja je naenkrat črna
kot zver.
Ko streljam v oblake, se moja napetost stopnjuje.
Ko segam v mrak, me sila teže vrže po tleh.
Nato me prime za grlo in mi hoče ukrasti obraz
in Adrijano v mojih očeh.
Stopnice do mojih nasmihanj se daljšajo z
dnevom.
Moja popotna kapa prebira moje dlani.
Držim jo trdno, kot še nikdar. Bo že res, da
nekaj slutim.
Bo že res, da se mi to vedno dogaja sredi noči.
Ljudje pakirajo kovčke in odnašajo svojo
preteklost
in če pridejo na tretje letalo, je to že zavidanja
vreden uspeh.
Jaz ne iščem krajev, ki jih še ne znam spoštovati.
Moj kraj je Adrijana v mojih očeh.
Kdo kleje sonce in kdo ljubi zimo
in kdo je prevaran in kdo zadržan?
Kdo je tridesetkratni zatajevalec po srcu,
po duši pa kasko zavarovan?
Kdo je taksist samemu sebi,
izžrebanec iz bobna, ki stoji na dveh čisto različnih virtualnih ravneh?
Kdo vedno znova stopa iz množice in obtožujoče kaže
na Adrijano v mojih očeh?
Moja princeska na zrnu graha je oblekla svojo jesensko obleko.
Hladno ji je. Zaklenila je svoj dekolte.
Nato je napisala tri čudne vrstice
in zaprla vrata v svoje srce.
Tipičen trač. Ulice so ga polne.
Nekdo ima na kitaro privezano lutko, ki pleše od šestih do dveh.
Kdo drug spi poleg njega v spačenem krču.
Nihče pa ne spozna Adrijane v mojih očeh.
Na moji omari je dovolj prostora za vsa prihodnja desetletja.
Največji namizni predal je še napol prazen.
Vrata se odprejo in v sobo vstopi izterjevalec.
To pot je zvedav, vendar kljub temu prijazen.
Rad bi terjal, kar mu po pravici pripada.
Bil je že pri mnogih meni neznanih ljudeh.
Dal sem mu omaro, mizo in sadje na njej,
a nikoli ne bo dobil Adrijane v mojih očeh.
Enoroki na vogalu spet pobira drobiž.
Otroci, dedki in snobi ponavadi vedno naredijo krog okrog njega.
Radi bi spoznali skrivnost življenja z eno roko.
To, da je srečen, jih bega.
Zdaj vem, kaj sem zamudil, ko nisem prižgal luči.
Oni in ti so vpili, da lažem. A ne poznam ne onih, ne teh.
Veliko je takih in tretjih, četrtih in petih in šestih.
A ena sama je Adrijana v mojih očeh.
Po dolgi noči cvetenja bom obsedel na oblazinjenih stolih.
Neprijazen. Redkobeseden. Zacopotan.
Srčni utrip je zmagal.
Pred mano bo še en gostobeseden kostanjev dan.
Vrag sedi na svojem repu. Vile so v rokah dekle.
Od sonca razvajeni otroci pri od megle razvajenih gospeh.
Čudna je tolikšna nevera vsakdana.
Čudežna je Adrijana v mojih očeh.
Spomin na popevko z jugoslovanskega izbora za Pesem Evrovizije 1983 (na evrovizijski oder je nato šla dama z drugim imenom), dopisovanja z že omenjeno gospodično iz Domahovega, sodrugom iz Reimsa in malce (avto)refleksije. Pesem sem prvič posnel aprila 2002 v studiu Boruta Činča, potem junija 2002 še enkrat prav tam, pa dvakrat septembra 2002 in druga izvedba, tista iz Pariželj, je ostala na plošči. V mislih pa seveda tudi Sad-Eyed Lady of the Lowlands, ki nam je vsem pokazala, da se dá narediti zelo dolgo pesem in jo speljati brez pritožb poslušalstva.
Večina pesmi, ki so na pričujoči plošči, je bila v besedilni obliki objavljena v pesniški zbirki Preteklost (2005), ki si je s tihimi pesmimi delila tudi naslovnico. Knjižico sem premierno predstavil na takratnih Herbersteinsko-Literinih srečanjih v Velenju; na predstavitvi smo igrali Sužnji sendvičev, takrat v zasedbi Matej Krajnc, Jani Lah, Blaž Gregorin in Martin Pečar. Bil je zelo hladen september, zato smo oddelali zgolj polovico nastopa, drugo polovico pa smo zamenjali s čaji in večerjo.